Urška Žganec: “V ligi ne želim zgolj nastopati, ampak tudi tekmovati!”

Krimovke v zaključku prvenstva čakata še dve preizkušnji. V nedeljo na Kodeljevo prihajajo prvakinj Pomurke, Ljubljančanke pa bodo sezono sklenile v Ajdovščini.

Modra zasedba je v nedeljo opravila z zadnjim mestnim obračunom sezone, še pred spopadom z Olimpijo smo poklicali Urško Žganec. Za nekdanjo reprezentantko so prvi meseci na čelu članske ekipe. Se je že privadila na novo vlogo? “Z Lucijo sva vodenje ekipe prevzeli pozimi. Moram priznati, da je bilo na začetku zelo težko. Bilo je nepričakovano, prvič sem prevzela člansko ekipo, prvič tudi v nogometu enajst na enajst. Časa za pripravo je bilo zelo malo. Za Lucijo se ni veliko spremenilo, saj še vedno igra, pri meni pa je bolje z vsakim treningom in tekmo. Vsi se učimo iz svojih napak, vselej pa hočemo dati vse od sebe,” nam je uvodoma zaupala Žgančeva.

Še jeseni je ekipi pomagala na zelenici, kako se je spoprijela s tem, da zdaj lahko deluje zgolj ob črti? “Če sem povsem iskrena, se s tem še nisem povsem sprijaznila. Dejstvo pa je, da se je že nekaj časa pripravljal korak, da zaključim aktivno kariero. Za mano je petnajst let kariere, zato ta preskok ne gre kar čez noč. Ob tem je velika razlika med vlogo pomočnice trenerja in glavno trenerko. Glavni trener ima na koncu zadnjo besedo, odgovornost je na njegovih plečih. Prej je treninge pripravljal David, resda sva sodelovala, vendar je imel on zadnjo besedo. Zagotovo je bilo meni lažje, kot zdaj, ko je potrebno sprejeti odločitve in potem upati, da so pravilne,” pravi Ljubljančanka.

Krim je storil korak naprej

Na 174 tekmah SŽNL je dosegla 95 zadetkov, igrala je v dresu Slovenije in se preizkusila v tujini. Je pri 29 letih že odigrala zadnje uradno srečanje? “Najbolj pametna odločitev je, če je to zaključek moje igralske kariere. Res pa je, da je srce težko usmeriti v to smer. Vendar verjamem, da je to to,” priznava nekdanja igralka Senožetov, Jevnice, Rudarja, Chiasiellisa, Sturma, graškega LUV-a, Olimpije in Krima.

Ob sebi ima širok nabor sodelavcev, s katerimi se pogosto posvetuje. Kot dodaja, mora na koncu sama sprejeti odločitev: “Zadnja beseda je moja, vendar se vselej posvetujem z ostalimi trenerji. Ne zgolj z Lucijo, ampak tudi z Borom, Maretom, Mašo in Manco. Večkrat se zgodi, da upoštevam njihovo mnenje, čeprav se moram na koncu odločiti sama.”

Že nekaj časa je jasno, da bo Krim sezono sklenil na tretjem mestu državnega prvenstva. Kakšna je ocena skoraj zaključene sezone? “Mislim, da smo že na začetku sezone naredili korak naprej. Želeli smo si tretjega mesta in uvrstitve v pokalni finale. Pri slednjem se nam je sicer malce zalomilo. Glede sezone lahko rečem, da smo vsi skupaj naredili korak naprej, suvereno smo tretji. Zdaj je potrebno delati, da se v naslednjih letih čimbolj približamo Pomurju in Olimpiji,” odgovarja trenerka Krima.

Manjka še nekaj izkušenj in zmagovalne miselnosti

Kje ima Krim največ rezerv, da bi se približal vodilni dvojici? “Ekipi manjkajo predvsem izkušnje in še nekaj zmagovalne miselnosti. Potrebno se je zavedati, da gre za mlado ekipo, nosilke igre so stare dvajset ali kakšno let več. Niso še navajene tako zahtevnih obračunov. Lucija je edina, ki na najzahtevnejših tekmah v celoti ne podleže pritisku. Zagotovo bi bilo zaželeno v ekipo pripeljati še kakšno izkušeno igralko. Res pa je, da se dekleta na najtežjih preizkušnjah učijo in pridobivajo izkušnje za naprej. Potrebno je iti tudi skozi, morda narediti napako, da se nekaj naučiš iz tega in je naslednjič ne ponoviš,” izpostavlja Žgančeva.

Pri sestavi ekipi lahko računa na širok nabor igralk, na vrata članske selekcije pa trkajo tudi mlajša dekleta. “To je svetla prihodnost, če bodo dekleta ostala skupaj in še naprej tako delala. Lahko povem, da dobro delajo. Imamo veliko število igralk, čeprav jih nekaj manjka, pa za tekmo še vedno sestavimo kader z osemnajsterico igralk. Ekipa lahko na dolgi rok osvoji tudi naslov državnih prvakinj, a mora ostati skupaj in veliko delati. To velja tudi za dekleta iz mlajših selekcij, saj je preskok med kadetskim in članskim nogometom zelo težak,” polaga na dušo mlajšim igralkam.

Ob tem priznava, da v trenerski vlogi tudi sama nabira novo znanje: “Res je, tudi sama se še učim. Zame vsak dan predstavlja učenje, tudi pokalni poraz s Pomurjem je bil velika šola. Potrebno se je pobrati in delati naprej. So napake, ki jih delamo trenerji, tako kot jih delajo tudi igralke. Dobro je, da se tega zavedamo vsi v ekipi, vsi skušamo popravljati napake in delati še bolje. Ni me strah, da na dolgi rok to ne bi šlo v pozitivno smer.”

Postavili so meje

Danes trenerka, še jeseni pa v vlogi soigralka, z nekaterimi pa tudi dobra prijateljica izven nogometnih terenov. Kako prijateljski vezi vplivajo na opravljanje trenerskih zadolžitev? “Na začetku smo se z dekleti dogovorili, da se določene meje morajo postaviti. Čeprav so mlade, so dovolj zrele. Pred treningom lahko imamo prijateljski odnos, na igrišču pa moramo biti resni in disciplinirani, vsak pa mora opravljati svojo vlogo. Zaenkrat to funkcionira dobro,” meni Urška.

Devetindvajsetletnica je za Martinom Cvetičem druga najmlajša trenerka v SŽNL, trenutno pa je tudi edina ženska trenerka na klopi članske ekipe. Je pogled že usmerila v jesen? “Za zdaj sem usmerjena v zaključek sezone in preostale preizkušnje. Nato si bomo vzeli čas za razmislek in videli, kako dalje,” pravi o prihodnosti, ima pa cilj, ki ga bo skušala zasledovati: “Tudi v trenerski vlogi si želim zmagati in napredovati. V ligi ne želim zgolj nastopati, ampak tudi tekmovati!”

Neobremenjene Ljubljančanke se bodo že v nedeljo po robu postavile Pomurkam. Lahko z njimi tokrat tudi tekmujejo?