Nina Breščak: “Zame je vsaka tekma nova izkušnja!”

Ajdovke danes zaradi večjega števila odsotnih igralk ne bodo gostovale v prestolnici, jih pa do zimskega premora čaka še nekaj zaostalih obveznosti. Tekmi s Ptujčankami in Cerkljankami sta delegirani za zadnjo novembrsko oziroma prvo decembrsko nedeljo.

Nina Breščak spada med igralke, ki v letošnji sezoni še niso izpustile tekme SŽNL. Po stažu še kadetinji smo postavili nekaj vprašanj, še preden je bilo znano, da današnjega obračuna v Šiški ne bo. Šestnajstletnica je poudarila, da bi se ekipa pogumno podala v srečanje. Kot pravi, so hčere burje na prejšnjih tekmah dokazale, da se lahko s pozitivnim pristopom zoperstavijo tudi boljšim ekipam.

To so na lastni koži občutile tudi Radomljanke, ki so v prejšnjem krogu do zmage prišle v drugem polčasu. Prvi v močnem vetru ni postregel z zadetki. “V nedeljo smo videle, da se znamo dobro braniti proti močni ekipi, kot so Radomlje. Proti koncu tekme smo presenetile tudi z golom. Zame je vsaka tekma nova izkušnja, igrale smo tudi z močno ajdovsko burjo. Te smo sicer vajene, vseeno pa nam predstavlja dodaten izziv, saj včasih popolnoma spremeni smer žoge,” se Nina ozre na nedeljsko srečanje.

Nadomestni termin obračuna z Olimpijo še ni znan, sta pa zato že delegirani tekmi s Ptujčankami in Beltinčankami. “Osebnih izkušenj s Pomurjem še nimam. Pregled dosedanjih medsebojnih obračunov s Pomurjem nam ni ravno v prid. Potrudile se bomo po naših najboljših močeh, tako kot tudi proti prej omenjeni Olimpiji. V tekmo proti Ptuju bomo šle bolj sproščeno, saj smo jih letos z dobro predstavo že premagale. To je bila naša prva zmaga v gosteh sploh, od takrat pa smo samo še napredovale,” sporoča bočna igralka.

Želijo ostati v sredini lestvice

Ajdovke so doslej odigrale devet tekem, zbrale pa so prav toliko točk. Ob že omenjeni zmagi na Ptuju so dvakrat premagale Krim, konec poletja pa so prekinile negativno serijo. “Točk smo zelo vesele, najbolj pa smo vesele napredka na vseh področjih. Zelo smo se izboljšale na kondicijskem in tehničnem področju. Igramo bolj povezano in samozavestno, več je tudi motivacije. Bolj vestne smo pri udeležbi na treningih, ki so zahtevnejši, tudi pristop na tekmah je bolj resen. Želje so realne, ostati v sredini lestvice, to bomo dosegle z vsaj takšnimi treningi in pristopi, kot smo jih osvojile do sedaj,” o tem, kakšna bodo pričakovanja v nadaljevanju sezone, pravi mlada Primorka.

Najstnica je v SŽNL debitirala v zadnjem krogu minule sezone, ko so Primorke v močnem dežju gostile Krim. Po desetih ligaških tekmah na se je že dodobra spoznala z zahtevami članskega nogometa: “Za člansko ekipo sem prvič zaigrala spomladi, praktično takoj, ko sem dopolnila 16 let. Večino igralk sem poznala že od prej, ko so igrale še v mlajših selekcijah. Lahko rečem, da sem se dobro ujela z njimi, tako z igro kot tudi karakterno. Praktično od vstopa v člansko ekipo sem skoraj vedno v prvi enajsterici, kar mi daje občutek, da trener zaupa vame in vidi moj trud. Tekme so zahtevnejše od kadetskih, žoga je bolj hitra, igralke bolj močne, njihove poteze hitre in tudi grobe, kar kaže na njihove izkušnje. Te s tekmami pridobivam tudi sama, zato v vsaki tekmi vidim priložnost za napredek. Zdi se mi, da imam še rezerve in lahko napredujem kondicijsko in tehnično, seveda s trdim delom na treningih.”

Nogomet igra že pol življenja

Našo sogovornico pred zimskim premorom čaka tudi še nekaj kadetskih obveznosti. Zasedba Jana Polanca v državnem prvenstvu zaostaja zgolj za vodilnimi Radomljami. “Moja primarna selekcija je kadetska. Res je, v sezono smo se podale pogumno in zasedamo drugo mesto. Upam, da bo tako tudi po spomladanskem delu. Treningi članic in kadetinj so večkrat skupni, tako da je usklajevanje obveznosti lažje, dekleta pa se bolje poznamo in lažje uigramo. Ponavadi igram na obeh tekmah v vikendu, ob sobotah s kadetinjami, v nedeljo s članicami. Včasih je naporno, saj ni časa za počitek ali druge dejavnosti in šolo,” Nina razlaga o tem, kako težko je usklajevati dvojni ritem.

Najstarejša od štirih sester si mesto v kadetski selekciji deli s sestro Žano, po njunih stopinjah pa počasi stopata tudi najmlajši dve. Nina dodaja, da ju z Žano pri tem spodbujata, o svoji nogometni preteklosti pa pravi sledeče: “Nogomet mi je bil všeč že kot majhni deklici in sem ga rada spremljala na televiziji. Trenirati sem začela po udeležbi na nogometnem kampu za dekleta, leta 2013. Najprej so sledili prvi nogometni koraki, manjši turnirji, nato pa sem igrala skozi vse selekcije do sedaj članske ekipe. Nogomet mi pomeni veliko in lahko bi se reklo, da ga igram že pol svojega življenja.”

Kako visoko bodo hčere burje, pri katerih se uveljavlja vse več mlajših deklet, posegle v letošnjem prvenstvu?