30 sezon SŽNL: Brane Elsner

Trideseta izdaja Slovenske ženske nogometne lige je pred vrati. Uredništvo Ženske lige bo skušalo jubilejno sezono popestriti tudi z nekaj zanimivimi pogovori, s katerimi bomo skušali osvetliti zgodovino slovenskega ženskega nogometa in pogled usmeriti tudi v prihodnost.

Brane Elsner je v slovenskem nogometnem prostoru dobro znano ime. Član morda najbolj nogometne družine v Sloveniji je pri NZS že dolga leta zadolžen za področje izobraževanja novih trenerskih rodov. Med tistimi s slabšim poznavanjem zgodovine slovenskega nogometa je manj poznan podatek, da je bil med tistimi, ki so po osamosvojitvi države orali ledino v ženskem reprezentančnem nogometu.

Leta 1993 je bil del trenerskega štaba ženske izbrane vrste, ki jo je vodil legendarni Rudi Corn. Prav on je našega sogovornika, ki je pred tem delal v fantovskih reprezentančnih selekcijah, vpeljal v ženski nogomet. Slovenke so v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 1995 pristale v izredno močno skupini, kar je botrovalo šestim porazom.

“Reprezentanco je sestavljalo nekaj zelo zagrizenih deklet, ki pa, roko na srce, niso premogle pravega nogometnega znanja, in nekaj starejših igralk z izkušnjami iz jugoslovanskega prostora. Ta mešanica nas je pripeljala do tega, da smo se prijavili v kvalifikacije za evropsko prvenstvo. Na žalost je bila skupina z Anglijo, Španijo in Belgijo v tistem času premočna za našo reprezentanco. Vseh šest tekem smo izgubili z veliko razliko,” nam uvodoma zaupa Elsner.

Slovenija se je s člansko reprezentanco nato predstavila več kot desetletje kasneje, v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2007: “Leta 1993 smo se preizkusili v mednarodni konkurenci. Predvsem Španija in Anglija sta takrat že premogli nekaj profesionalnih igralk in klubov, v tistem obdobju pa sta bili premočni za Slovenijo. Se je pa sčasoma v slovenskem prostoru izboljšala organiziranost, tudi način vadbe in število treningov na tedenski ravni. Nogometna zveza Slovenije se je zato odločila, da znova poizkusi s kvalifikacijami za mednarodna tekmovanja.”

Krimu pripadla prva izvedba državnega prvenstva

V sezoni 1992/93 so v Sloveniji izpeljali tudi prvo državno prvenstvo. Državne prvakinje so postale igralke Krima, ki je kasneje nastopal kot Ilirija in še štirikrat pokoril ligaško konkurenco. “Dekleta so hotela igrati nogomet v nacionalnem tekmovanju. Nogometna zveza Slovenije je skozi to željo prirejala tekmovanje s klubi, ki so se hoteli primerno organizirati. Je pa bilo to v danem trenutku daleč od močno organiziranega tekmovanja,” se spominja naš sogovornik.

“Število klubov je nihalo, dekleta se za marsikatero tekmo niso uspela zbrati. Srečanja so se zato večkrat tudi prestavljala. Z leti je šla organiziranost na višji nivo, čeprav se tudi danes kdaj zgodi, da se kakšna tekma ne odigra zaradi različnih obveznosti igralk. Je pa liga sčasoma postala resno tekmovanje, v zadnjem obdobju je še na višjem nivoju. Zveza je največji preskok v dekliškem in ženskem nogometu storila z uveljavitvijo programa na Gimnaziji Šiška, kjer dekleta trenirajo med štiri- in šestkrat tedensko. To se odraža predvsem na rezultatih reprezentanc,” o ligaškem tekmovanju še pravi svojčas odličen plavalec ter bivši nogometaš Olimpije in Slovana.

Napredek opažen, a rezerve obstajajo

Strinja se, da je ženski nogomet v treh desetletjih tudi pri nas storil velik korak naprej: “Prav gotovo. To potrjujejo rezultati, ki jih Pomurje danes dosega v evropskih tekmovanjih pa vse reprezentančne selekcije v kvalifikacijah. Gre za neizmeren napredek igralk. Ko se pogovarjamo z dekleti, ki prihajajo skozi mlajše reprezentance, opažamo, da ima veliko njih željo postati profesionalna nogometašica. Več kot polovica članskih reprezentantk prihaja iz tujih klubov, kar je posledica dobrega dela na tem področju. Res pa je, da klubi z izjemo dveh, to sta Olimpija in Pomurje, ne dosegajo mednarodnega nivoja. To je tudi posledica organizacije klubov.”

Slovenija kljub napredku še ni dosegla pravega preboja, vsaj kar se tiče števila ženskih klubov. V soseščini so številke precej višje kot pri nas, kaj je krivo za to? “Večina ženskih klubov iz marketinga ne more iztržiti praktično ničesar. V veliki meri so vezani na financiranje lokalne skupnosti in pomoč NZS, klubi pa ne uspejo pridobiti dodatnih sredstev.”

“Smo pa tudi med olimpijskimi igrami videli, da smo uspešni predvsem v individualnih športih. Skozi državo in lokalno skupnost lahko lažje pridobimo sredstva za posameznika, da pride do najboljših rezultatov primerljivih s svetovnim nivojem. V ekipnih športih imamo vsi težave, ne glede na zadnji uspeh košarkarjev, v preteklosti pa podvige v rokometu, odbojki in hokeju. V tako majhni državi težko vzdržujemo kontinuiteto odličnih rezultatov, kar velja tudi za nogomet,” odgovarja dolgoletni nogometni delavec.

Petra Mikeln prva, sledijo ji tudi druge

Leta 1956 rojeni strokovnjak se je po zgodbi z žensko reprezentanco posvetil poslanstvu, ki mu je ostal zvest vse do danes. Kot vodja usposabljanja trenerjev na Nogometni zvezi Slovenije se redno srečuje tudi s trenerkami. Vse več se jih namreč odloča za pot, ki je pred leti veljala za izrazito moško področje. Skozi proces izobraževanja ugotavlja, da so trenerke zelo pridne in učljive. Zanima jih predvsem problematika in reševanje težav, ki se na igrišču pojavljajo tekom igre.

“Glede na število dekliških in ženskih klubov imamo dovolj vpisa v trenersko izobraževanje. Nekatere trenerke so strokovno nogometno izredno podkovana. Vedno več jih je deluje tudi v fantovskih klubih. Te trenerke so izrednega pomena predvsem za otroke v starosti med šestim in osmim letom. Otroci so v tem obdobju še bolj vezani na mame, pod vodstvom trenerk pa zelo dobro napredujejo,” izpostavlja  Elsner.

Za očeta, dr. Branka Elsnerja, lahko pogosto zasledimo zapise, da je “oče” slovenskih trenerjev. Tudi pod mentorstvom Elsnerja mlajšega je bilo vzgojenih veliko trenerjev. Med drugim je bil mentor prvi Slovenki z najvišjim trenerskim nazivom UEFA Pro. Petra Mikeln, selektorica mladinske reprezentance, je izobraževanje uspešno dokončala leta 2019.

“Petra lahko ob igralskih izkušnjah ter s trenerskim znanjem in usposobljenostjo z reprezentanco stori še korak naprej. Za njo so tudi druge trenerke, prepričan pa sem, da bomo imeli v roku dveh ali treh let še nekaj takšnih z nazivom trener UEFA Pro. Nekaj trenerk ima znanje in željo za to, morajo pa dobiti priložnost, da to pokažejo v ženskih sredinah. Prepričan pa sem, da bi lahko marsikatera od njih vodila tudi fantovske ekipe,” poudarja vodja usposabljanja slovenskih nogometnih trenerjev.

Želi si dodatnega preboja žensk

Ob tem izpostavlja tudi videno na zadnjih olimpijskih igrah. V ženskih športih primat prevzemajo trenerke. Ne zgolj v nogometu, to spremembo je moč opaziti tudi v ostalih panogah. Takšnega preboja si želi tudi v Sloveniji, ob trenerskem področju tudi v organizaciji klubov. Kot poudarja, tudi v moških sredinah najdemo vse več direktoric, sekretark in funkcionark.

“Z razvojem igre in igralk je izredno pomembno, da velike korake naprej delajo tudi trenerke, potrebujemo pa tudi sodnice. Upam, da se bo vedno več deklet po koncu igralske kariere odločilo za poklic trenerke. Ne le v mlajših kategorijah, ampak tudi na čelu članskih ženskih ekip. Izrednega pomena je, da se v organizacijo kluba vključujejo ženske, ne pa, da moški krojimo delo ženskih klubov. Potrebujemo jih tudi na tem področju. Napredovati moramo na vseh ravneh in slediti razvoju,” si želi Elsner.

Ob koncu pogovora še doda, da morajo ženski klubi na področju finančnih sredstev iskati dodatne rešitve: “Ženski nogometni klubi s svojim marketingom izven ustaljenih smernic ne posegajo v moški del pridobivanja sredstev. Potrebno je najti dodatna sredstva za ženski nogomet, predvsem v podjetjih, ki ne delujejo v moškem nogometu.”

So prav takšne niše neizkoriščena priložnost ženskih nogometnih klubov?

FOTO: Igor Kupljenik/MI-PRESS