Dekleta ledino orala pod okriljem Olimpije in Maribora

Nocoj premiero doživlja dokumentarni film ob stoletnici krovne nogometne organizacije. Gre za projekt, ki je nastal s sodelovanjem Nogometne zveze Slovenije in Televizije Slovenije.

Ob stoletnici organiziranega delovanja zveze pa smo se na zgodovino spomnili tudi pri Ženski ligi. Tim Dobovšek, ki spada med najbolj zagnane raziskovalce nogometa na Slovenskem, nam je odstopil članek, ki je objavljen v letošnjem zborniku 100 let MNZ Ljubljana. Dopolnili smo ga še z nekaj podatki iz arhiva Večera in razstave Vida Kmetiča.

Tim se je v spodnjih vrsticah dotaknil začetkov ženskega nogometa na slovenskih tleh v času nekdanje države. Prvi koraki segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Tedaj so dekleta zaigrala pod okriljem obeh največjih klubov, Olimpije in Maribora.

Ženska liga bo zgodovini ženskega nogometa v Sloveniji nekaj časa namenila tekom zimskega premora. V prihodnjih tednih se bomo spomnili prvih sezon po slovenski osamosvojitvi.

Ženski nogomet se je v naših krajih pojavil razmeroma pozno. Pred vojno se ženske v pogojih tradicionalne športne kulture kraljevine niso prav dosti ukvarjale z organiziranim klubskim športom.

Njihovo udejstvovanje je bilo ob plavanju, jahanju in drsanju na področju kolektivnih športov omejeno zgolj na tako imenovano hazeno. Šlo je za nekakšen rokomet na prostem, ki se je igral na travi, največkrat kar na delu nogometnega igrišča. Igralke so tako ob nogometaših težko našle dovolj terminov za trening, zaradi domačih obveznosti jim je primanjkovalo časa za šport, podmladka ni bilo veliko, igra ni bila pretirano atraktivna in priljubljena med gledalci, zaradi česar se hazena ni mogla prav dobro razviti.

Na območju Slovenije so z njo poleg številnih klubov v Ljubljani poskušali še v Mariboru, Murski Soboti, Kamniku, Novem mestu in na Ptuju. Tudi nogometaši na hazenašice, pogosto je šlo za kultivirana dekleta iz višjih slojev, običajno niso gledali kot na resne športnice, temveč bolj kot na objekte za razvedrilo in zapeljevanje.

Slovenki poleg že leta 1938

Omenjeni šport je do leta 1938 praktično zamrl, v približno istem času pa se je prvič pojavil ženski nogomet. Leta 1937 so nastali prvi klubi v Zagrebu, Borovem in Varaždinu, naslednjega leta pa so v Zagrebu organizirali tudi prijateljsko tekmo, v kateri so se domačinke pred 12.000 gledalci pomerile s češko ekipo iz Brna. Za Jugoslovanke sta med drugim nastopili tudi ljubljanski hazenašici Fanči Bernik in Anica Oman.

Isti ekipi sta se 7. avgusta pomerili tudi v Ljubljani, rezultat je bil 2:2, odziv občinstva in medijev pa v glavnem negativen. V Zagrebu so tedaj ustanovili celo “Ženski loptački savez”, a ministrstvo za fizično vzgojo v Beogradu ni potrdilo pravil, češ da nogomet ni za ženske, tako da se je prva epizoda nove panoge hitro končala.

Šele tik pred in med vojno so se pojavili zametki košarke in odbojke, po njej pa so se v socialističnem sistemu razvile številne nove panoge ženskega športa, a nogometa še dolgo ni bilo med njimi. Ženski nogomet se v Jugoslaviji pojavi šele leta 1968, ko je bila v Beogradu ustanovljena ženska nogometna zveza.

Po avdiciji prvi derbi Olimpije in Maribora

Leta 1969 je bil ustanovljen klub Sloga Zemun, leto kasneje pa še Merkur Zagreb, Željezničar Subotica itd. Slovenci tokrat nismo prav dosti zaostajali za našimi jugoslovanskimi brati. Tako sta na pobudo tednikov Antena, Nedeljski dnevnik in Študentska tribuna nastali tudi ženski ekipi v Ljubljani in Mariboru v okviru Olimpije in NK Maribor.

Na avdiciji se je zbralo več kot 500 igralk, od katerih jih je bilo v vsak klub izbranih 22. Trener Olimpije je bil legendarni Miško Jovičević, prva tekma pa derbi 20. junija 1971. Nogometašice Olimpije so za Bežigradom po streljanju enajstmetrovk Mariborčanke premagale s 5:3.

Franci Pavšer je v Večeru zapisal, da se je prvi polčas tekme pričel pred moško tekmo, drugi pa je bil odigran po koncu le-te. Kljub temu so, kot piše legendarni novinar, tribune ostale polne. Prvi polčas je z goloma Marije Urankar z 2:0 dobila Olimpija. Mariborčanke so v druge polčasu izenačile z goloma Jelke Marčun in Jožice Eger. O zmagi so odločale enajstmetrovke, nogometašice Olimpije so bile uspešne trikrat, Štajerke le enkrat.

Septembra istega leta sta se ekipi pomerili še v Ljudskem vrtu, kot piše Večer, je dvoboj pripadel domačinkam. Mariborčanke so z goli Marčunove, Jugovčeve in Kopove slavile z izidom 3:1, za goste pa je zadela Marija Urankar.

Kasneje zaigrale v istem klubu

Leto kasneje je bil na skupščini JNS ženski nogomet uradno priznan, formirana pa je bila tudi reprezentanca, ki je prvo neuradno tekmo odigrala 28. maja 1972 v Zagrebu proti Italiji. V tem času je v Sloveniji delovanje na področju ženskega nogometa spet zamrlo in se znova obudilo leta 1974 v Šiški, kjer je delovala ženska ekipa ŽNK Ljubljana (op.a. šlo je za združeno ekipo, v kateri so skupaj zaigrale nekdanje igralke Olimpije in Maribora, piše Vid Kmetič).

Ta se je udeležila ustanovnega zbora ženske zveze v Subotici ter se vključila v jugoslovansko žensko nogometno ligo, ki je delovala od sezone 1974/75. Ta se je sprva igrala v dveh skupinah, vzhod in zahod, leta 1980 pa so formirali enotno ligo. V prvenstvu je Ljubljana z razmaki nastopala do 1988, a ni osvojila nobene lovorike, niti ni dosegla kakšnih vidnejših rezultatov.

Je pa zato Slovenija v začetku tega obdobja dala kar tri reprezentantke, ki so prihajale iz vrst Ljubljane. To so bile Marija Urankar, Marjana Kop in Štefka Mežnar.