Tina Marolt: “Pričakovala sem več želje!”
FOTO: osebni arhiv
Italija je pravi raj za slovenske nogometaše in nogometašice. V minuli sezoni se je v Serie A dokazovala tudi Tina Marolt, ki je prve evropske izkušnje nabirala v dresu Orobice.
Kot smo že pisali, se klub iz Bergama ni uspel obdržati med prvoligaši. Orobica se je brez zmage preselila v drugi rang italijanskega nogometa, s tem pa se je končala tudi zgodba Tine Marolt v tem klubu. Nekdanja igralka velenjskega Rudarja v minulih dneh ni sedela križem rok. Pod vodstvom Mikija Kondića se je z Dominiko Čonč potila v Nordijskem centru Planica. Prav nekajdnevne priprave so bile prva tema krajšega pogovora. “Priprave so bile uspešne in zelo kakovostne. Veliko časa smo posvetili delu ena na ena, tako v fazi branjena kot napadanja. Vse vaje pa so bile prilagojene položaju posameznika na igrišču,” nam je uvodoma dejala igralka sredine igrišča.
Štiriindvajsetletnica se je pozimi vrnila s študija v ZDA in se pridružila Orobici. Kmalu po selitvi na Apeninski polotok je postala pomemben člen začetne enajsterice, v Serie A pa je odigrala šest tekem. Ta številka bi bila zagotovo še višja, a je tekmovanje prekinila epidemija, ki je najmočneje udarila prav v Bergamu.
Prvi stik z italijanskim nogometom ocenjuje z mešanimi vtisi: “V Italiji sem zaradi izbruha koronavirusa, žal, preživela zgolj dva meseca. Teh nekaj tekem je bilo s klubskega stališča precej napornih, saj se je Orobica borila za obstanek. Kot igralka sem pridobila precej minutaže, vendar kohezija med ekipo in vodstvo kluba ni bila najboljša. Seveda bi si želela odigrati še več tekem in pridobiti več evropske kilometrine, se pa veselim novih izzivov v prihodnji sezoni.”
Razlika med klubi je opazna
Klub je sezono sklenil z vsega točko, Maroltova pa je bila del zimske kadrovske prenove. Kakšno je bilo stanje v ekipi glede na točkovni izkupiček? Tina nam je odkrito dejala, da je pričakovala drugačno podobo: “Treningi so bili precej nekonstantni, tako v smislu intenzitete kot kakovosti. Manjši klubi v prvi ligi se borijo za finančna sredstva in to je bilo opazno tudi na treningih. Glede na stanje na lestvici bi pričakovala več želje po zmagah in predvsem več želje po spremembah. To pa seveda ni odvisno zgolj od igralk.”
Italijansko prvenstvo z vstopom najmočnejših klubov raste, napovedana je tudi profesionalizacija lige. Naša sogovornica priznava, da so je razkorak med klubi velik. “Razlika med klubi na vrhu in dnu lestvice je precejšnja, najbolj opazna je pri finančnih sredstvih. V manjših klubih trenerji ob delu v klubu opravljajo še redno službo, tako da so na voljo le na treningu. Orobica tako recimo ni imela nutricionista, fizioterapevta ni bilo vsak dan, ni bilo mnogo trenerjev in veliko igrišč za trening. Nekatere stvari so se urejale po potrebi, medtem ko večji klubi dajo več poudarka preventivi in malenkostim pri performansu,” poudarja igralka iz Ločice ob Savinje.
V ligi NCAA zaigrala za dve univerzi
Kot smo vam razkrili že včeraj, se Maroltova še ni odločila, kje bo nadaljevala kariero. Ji pa menjava okolja ni tuja, saj je sredino zamenjala že tekom študija. “Res je, univerzo sem zamenjala po drugi nogometni sezoni, po letu in pol študija. V času igranja v Kentuckyju sem imela dve ‘manjši’ nekajmesečni poškodbi, ki sta terjali minute na igrišče. Povratek tam je precej težak. Vsak trener ima določene zahteve in specifiko pri stilu igre, zato takrat tam nisem našla svojega mesta. S pomočjo trenerke v Kentuckyju sem našla novo in najbolj optimalno rešitev v Tennesseeju,” pravi nekdanja študentka Univerz Louisville in Tennessee Tech, na katerih je dokončala študij menedžmenta.
V Kentuckyju in Tennesseeju je ob igranju nogometa dobila izobrazbo. Se je pa, podobno kot Sara Ketiš, s katero smo se pogovarjali pred dnevi, tudi težje poškodovala. Kako se je soočila s to oviro? “Obdobje med rehabilitacijo je bilo zares zahtevno. S tem sem se spopadala sama, daleč od bližnjih, kar je bil takrat kar precejšen izziv. V ZDA so opravili tudi operacijo. Hvaležna sem podpori zdravstvene službe v Tennesseeju, ki mi je pomagala skozi celoten proces, tudi kasneje pri povratku na igrišče,” se morda najtežjega trenutka v karieri spominja Savinjčanka.
Je pa tudi v tem obdobju našla nekaj pozitivnega. Danes pravi, da je tudi zaradi tega izziva še boljša igralka: “Ta izkušnja me je naučila potrpežljivosti in sistemskega dela. Kot vselej, predvsem pa pri poškodbah, ne smemo prehitevati. V tem času sem se lahko posvetila tudi drugim stvarem, ki se jim sicer ne bi. To so recimo propriocepcija, določene vaje za moč, psihološka pripravljenost, izobraževanje skozi literaturo ter analiza treningov in tekem. Lahko bi rekla, da sem zaradi te izkušnje še boljša igralka.”
Naša sogovornica ob koncu pogovora priznava, da bi tudi danes izbrala enako pot: “Za ta korak bi se zagotovo odločila še enkrat. Glavni razlog za odhod v ZDA je bil, da dokončam študij ter hkrati treniram in igram na visokem nivoju. Ob tem sem sklenila še mnogo prijateljstev, ki mi bodo v pomoč v prihodnosti.”
FOTO: osebni arhiv
