Dominika Čonč: “Moramo si upati sanjati in biti to, kar smo!”

Dominika Čonč je pred dnevi zakorakala v novo poglavje kariere. Po dveh letih igranja v italijanskem Milanu se je vrnila v Španijo in oblekla dres Valencie.

Štajerka je na Iberskem polotoku igrala že v sezonah 2017/18 in 2018/19. Najprej v dresu Espanyola in nato še za Malago, Valencia pa bo tretji španski klub na nogometni poti. Z Mariborčanko, ki v slovenskem nogometu velja tudi za sinonim delavnosti in odrekanja, smo se še pred njenim odhodom na klubske priprave pogovarjali v rodnem mestu. Nastal pa je zanimiv pogovor, v katerem se nismo dotaknili zgolj nogometa.

Pred tedni ste se poslovili od Milana, kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Težko je govoriti o najlepših spominih, saj jih je veliko. Omenila bi prvo tekmo z Interjem, ko sem dosegla dva zadetka in klubu pomagala do zmage na prvem mestnem derbiju. V spomin sta se vtisnila tudi prva obračuna z Juventusom in Romo, nabralo se je precej spominov. Prejela sem tudi nagrado za igralko meseca, zato ne bi mogla izbrati zgolj enega trenutka.

Verjetno je lepši vtis pustila prva sezona…

Zagotovo, v prvi sezoni sem redno igrala, v drugi malce manj. To je del nogometa, starejši kot smo, lažje prenašamo takšne stvari. V vsakem negativnem trenutku je tudi nekaj pozitivnega.

V minuli sezoni ste imeli nekaj preglavic z zdravjem in poškodbami.

Bilo je nekaj težav. Do okužbe s koronavirusom sem redno igrala, nato pa skoraj nič več. Čimhitreje sem se skušala vrniti na igrišča, vendar je temu sledil niz poškodb. Poškodba tetive ni nova zgodba, to se je ponavljalo že nekaj časa, pričelo pa se je pred desetimi leti. Po eni strani je dobro, da je poškodba na plano prišla zdaj in smo lahko te težave uredili. Hvaležna sem celotnemu štabu reprezentance, da smo lahko sanirali poškodbo.

Vračate se v Španijo, v novi sezoni boste nosili dres Valencie. Katere dejavnike ste upoštevali pri izbiri novega kluba?

Najbolj sem upoštevala to, kam me vleče srce. Poslušala sem svoje občutke, vleklo me je v Španijo. Če bi se odločala zgolj na podlagi finančnih kriterijev, bi izbrala druge možnosti. Imela sem veliko ponudb iz različnih držav, na koncu pa sem izbrala opcijo, za katero je navijalo srce. Res je, upoštevala sem tudi moč lige, kako močno me želi klub in kakšna bo moja vloga v novi sredini. Če poslušaš srce, odločitev ne more biti napačna. Hitro lahko pride do zapletov, če greš nekam na silo, nekam, kjer se ne počutiš najbolje.

V tujini ste že uveljavljeno ime, po študiju v ZDA ste igrali na Danskem, v Španiji in Italiji. Nabrali ste že precej izkušenj.

Iz leta v leto smo pametnejši. Izkušnje so tisti adut, ki jih nekateri klubi že pričenjajo ceniti. V novem klubu so izpostavili prav ta dejavnik. Izkušnje mi pomagajo tudi v trenažnem procesu, saj veliko bolje poslušam svoje telo. Ko začutim, da se moram zaustaviti, to upoštevam. Tega prej ni bilo, večkrat sem šla preko meje, zato tudi določene težave, ki so se vlekle skozi leta. Postala sem veliko izkušenejša, kar lahko uporabim tudi izven nogometa.

Že pred leti ste spregovorili tudi o jogi in meditaciji, ki sta del vašega vsakdana. Koliko vam to pomaga v nogometu?

Joga in meditacija mi pomagata tako v življenju kot nogometu. Nogomet je pravzaprav poligon za vsakdanje življenje. Eni opravljajo takšno službo, drugi spet drugačno. Nogomet je moja služba, na višjem nivoju kot si, večji so pritiski. Res pa je, da si pritiske ustvarjamo sami. Reakcija na določen dogodek je najpomembnejša, od posameznika pa je odvisno, kako reagirati, če te vrže iz tira ali ne.

Vemo, kako je v nogometu, so tekme, ko igraš in ne igraš. Včasih se je potrebno bolj motivirati, ker nasproti stoji slabši nasprotnik, naslednjič igraš proti svetovnim podprvakinjam in moraš sebe pripeljati do nivoja, da zmoreš. Ob mišljenjskem nadzoru pride prav tudi pri regeneraciji. Veliko hitreje okrevaš, če znaš ‘odklopiti’ in pozornost usmerjati v določene dele telesa.

Omenili ste svetovne podprvakinje, tudi v naslednjih kvalifikacijah vas čaka zveneče ime, že jeseni se boste merile s Francijo. Vemo kakšen je cilj, je uresničljiv?

V prejšnjih kvalifikacijah so nekateri morda še malce dvomili, nekatere v skupini je bilo potrebno še prepričevati. Zdaj je tako, da vse verjamemo v uspeh, prešle smo v mišljenje, da nam lahko uspe podvig. Nasprotniki iz prvega bobna so močni, ne glede na ime, žreb ti vselej nameni kakovostno reprezentanco. Pravim, da je potrebno premagati tudi močnega tekmeca, če se hočemo prebiti na svetovno prvenstvo. Ni enostavnih nasprotnikov, če se želiš prebiti na veliko tekmovanje.

Sama bi si morda raje želela Italije, vendar se zavedamo, da se drugouvrščena ekipa prebije vsaj v dodatne kvalifikacije. Drugo mesto v skupini je dosegljivo, čeprav ima tudi Wales dobro reprezentanco z igralkami iz angleške lige. Je pa potrebno premagati takšne reprezentance, če želimo zaigrati na zaključnem turnirju.

Reprezentanca se pod vodstvom Boruta Jarca dviga, izbrani vrsti so se priključila mlajša dekleta. Je za dvig rezultatov poskrbel selektor ali kakovost igralk?

Mislim, da je za dvig rezultatov zaslužno oboje. Vodstvo reprezentance ima ogromno izkušenj in občutka, čeprav prvič delajo v ženskem nogometu. Menim, da je delo z nogometašicami drugačno kot z nogometaši. Potrebno je manevrirati med različnimi izzivi. Strokovni štab ima veliko občutka, kdaj povzdigniti glas in podati navodila za resno delo, ali pa kdaj morda sprostiti vzdušje. Včasih je potrebno prilagoditi načrt dela in se prilagoditi razmeram, kar trenerski štab odlično obvlada. Včasih je potrebno dodati kaj več, nikoli pa ne silijo z glavo skozi zid.

Uspelo jim je ustvariti nekaj, kar je pomembno predvsem v reprezentancah, ki ne premorejo širokega nabora igralk. Govorim o ekipnem duhu, odlično smo povezane, vse se počutimo pomembne, ne glede na vlogo. Poznamo hierarhijo, se pa zavedamo, da za niti eno ni samoumevno, da je del reprezentance. Pričelo se je tudi sistematično delo, imamo prepoznavno igro. Vidi se, kako hočemo igrati, vsaka igralka pa ve, kakšne so njene naloge. Ni posameznic, smo ekipa. Skupek vsega naštetega pripomore k temu, da tudi javnost opazi napredek.

Precej reprezentantk prihaja iz Olimpije in Pomurja. Koliko spremljate domače prvenstvo?

Klubske obveznosti mi ne dovoljujejo, da bi redno spremljala slovensko ligo, sem si pa ogledalo zadnja derbija Olimpije in Pomurja. Gre za kluba, ki v reprezentanco prispevata pol ekipe in nekaj ključnih igralk iz začetne enajsterice. Dobro je, da imamo vsaj dva kluba, ki sta si konkurenčna in se silita naprej. Pozitivno je, da se več vlaga v klube, čeprav slišimo, da klubi tudi propadajo. Težko povem, zakaj se to dogaja, saj se zaradi pomanjkanja časa ne poglabljam v te zgodbe, me pa to žalosti. Je pa lepo, da se je Pomurje lani prebilo v šestnajstino finala lige prvakinj. Pri Olimpiji se trudijo in gradijo konkurenčno ekipo. To sta pozitivni zgodbi ženskega nogometa.

V prihajajoči sezoni bosta v SŽNL nastopala dva nova kluba, verjetno bolje poznate zgodbo Ljubljane, ki jo kot trenerka vodi Urška Žganec.

Ni skrivnost, da sva z Urško Žganec zelo dobro prijateljici. Imam nekaj informacij o projektu, ne poznam pa podrobnosti. Vem, kakšen je namen, poznam glavne akterke. Po mojem mnenju je odlično, da se je v ligo vključil še en klub, da se še nekdo trudi. Zdi se mi nesmiselno, da v tako majhni državi pljuvamo en po drugem in se kregamo. Če bi znali stopiti skupaj, bi vsi imeli koristi od tega, tako igralke kot klubi in reprezentanca. Odlično je, da so tega izziva lotili še v enem klubu in skušajo ustvariti zdravo sredino.

Bomo pa v SŽNL pogrešali Maribor. Gre praktično za vaš matični klub.

Oče in mama sta s starši drugih deklet dolga leta vlagala svoj čas in delo v klub, zato je žalostno, da zgodba po toliko letih propade tako hitro. Ne poznam ozadja in razlogov za zaključek zgodbe, me pa žalosti, da Maribor kot mesto nima ženske ekipe. Še posebej zato, ker se imamo za nogometno mesto. Še vedno trdim, da bo moral NK Maribor prej ali slej ustanoviti žensko ekipo, če hoče biti pravi evropski klub.

Je posluh največjih slovenskih klubov tisti primanjkljaj, ki manjka ženskemu nogometu?

Zagotovo! Čeprav v Sloveniji tudi v moškem nogometu ni veliko finančnih sredstev, si marsikdo ne zna predstavljati, kako malo je potrebnega za ženski pogon. To je trend širom sveta, ne zgolj v Evropi. Kot sem že dejala, bodo morali največji slovenski klubi slediti tem smernicam, največji evropski klubi so to spoznali že nekaj let nazaj.

S temi smernicami ste se sami spoznali že v Španiji, še posebej pa v Milanu.

V Milanu so žensko ekipo ustanovili pred tremi leti. Z vsako sezono je bil storjen korak naprej, klub pa se trudi, da ima ženska ekipa podobne pogoje kot prvo moško moštvo. Ženska ekipa sicer še vadi v vadbenem centru akademije, torej na umetni travi, klub pa ni delal razlik glede ostalega.

Pred vsako tekmo smo šle v hotel, enak je tudi prevoz na tekme. Za razliko od ostalih klubov Milan nima ločenih socialnih omrežij, predstavitev novink je enaka kot v moški ekipi. To je velika popularizacija ženskega nogometa. Ne zgolj nogometa kot igre, ampak tudi smernic v ženski igri. Se bo pa morala miselnost v Sloveniji spremeniti, če se hočemo iti evropski nogomet.

Je ob spremembi miselnosti več potrebno vlagati tudi v promocijo? Vi ste to prepoznali, lahko igralke same razširite glas o ženskem nogometu?

Lahko, vendar je to težja pot, potrebno je biti vzajemen in delati z roko v roki. Miselnost se spreminja s promocijo, morajo pa imeti ljudje, ki delajo v promociji, takšno miselnost. Z Marcosom Tavaresom veliko sodelujeva preko najine agencije. Verjetno se niti sam zaveda, koliko je naredil za ženski nogomet samo s tem, da se pojavljam poleg njega. Ima toliko prepoznavnosti, da njegove pobude vidi širši krog ljudi.

Sama lahko ljudem ponudim ogromno objav, ni pa pravega efekta, če tega ne vidi zadostno število ljudi. Vemo, da so mediji orodje za pranje možganov. To, kar ljudje vidijo ali slišijo v medijih, ponavadi verjamejo. Recept je torej enostaven, več bo promocije v medijih, bolj bo ženski nogomet prepoznaven.

Po izbruhu koronavirusa, ko so tudi v Italiji prekinili vse športne aktivnosti, ste se preizkusili v vlogi voditeljice podcasta. Je to tisto področje, ki vas zanima v prihodnosti.

Odkrito povedano, še ne vem, za kaj se bom odločila. Veliko je področij, ki me zanimajo, tudi trenerstvo je ena od teh sfer. Pred tem nisem kaj veliko razmišljala o funkcionarskih področjih, bi pa bilo zagotovo zanimivo opravljati vlogo športne direktorice. Predvsem iz razvoja ženskega nogometa. Bila sem že v nekaj različnih klubih, zato me čudi, koliko ljudi v ženskih klubih ne razume porazdelitve vlog in da si v prvi vrsti psiholog, saj delaš z ljudmi. Potrebno je razumeti dinamiko posameznikov, kako graditi ekipo, da funkcionira in se razvija. Izkušnje, ki sem jih nabrala, mi lahko pomagajo tudi v prihodnosti, morda tudi v vlogi trenerke ali športne direktorice.

Omenili ste podcast, tudi to je zanimiva možnost. Preveč ljudi dela stvari, ki jih ne veselijo. Skozi svoj primer skušam spodbuditi ljudi, da pričnejo delati tisto, kar si želijo. To je smisel življenja. V prihodnosti sem odprta za marsikaj.

Študirali ste v ZDA, kaj ste povlekli iz študija in življenja preko velike luže?

Težko je razložiti, kaj ti da takšna izkušnja. Hitro odrasteš in postaneš samostojen. Najpomembnejše je, ko vidiš, da zmoreš ne glede na položaj. Če se odpraviš z ZDA s slabim znanjem angleščine in preživiš ta izziv, te lahko ‘v vodo vržejo’ kjerkoli in kadarkoli. Postaneš tudi bolj odprt in vidiš, da smo dejansko vsi malce ‘čudni’. Prav sprejemanje je ključno v našem življenju.

Bilo bi veliko lepše, če bi sprejemali drugačnost in ljudem pustili manevrski prostor, da posameznik živi svoje življenje. Menim, da je v Sloveniji še vedno prisotnega preveč obtoževanja in ozkoglednosti. Iznajdljivost in odprtost sta pomembna plusa študija v ZDA, pa diplome, vseh izkušenj in vezi po celotnem svetu še niti nisem omenila.

Omenili ste odprtost in sprejemanje drugačnosti. Je to nekaj, kar zavira Slovenijo?

To je ena od zadev, ki nas zavira. Še vedno smo ukalupljeni v staromodno razmišljanje, kaj je prav in kaj narobe. V bistvu pa je tako, da ni nič prav in nič ni narobe. Ne bi imeli časa, da bi se ukvarjali s tem, kaj delajo drugi, če bi več pozornosti namenili lastni sreči. To nas ovira. Če bi živeli svoje sanje in delali tisto, kar nas osrečuje, bi postali bolj kreativni in inovativni, povečal bi se napredek. Bolj kot smo negativni, manj imamo energije, da ustvarimo nekaj iz svojega življenja.

Imate ob koncu pogovora še kakšno sporočilo za bralce Ženske lige?

Misli je veliko. Ker sva ravno pri tej tematiki, se je potrebno zavedati, da je življenje prekratko za obremenjevanje s tem, kaj pravijo ali delajo drugi, če nas odobravajo ali ne. Moramo si upati sanjati in biti to, kar smo, nato pa z vsem, kar imamo, skušamo dobiti to, kar si želimo. Konec koncev za vsakega pride trenutek v življenju, ko se vpraša, kaj pa, če bi se odločil drugače. Ni lepšega, ko lahko rečeš, da si prišel do cilja ali pa si vsaj poskusil in nimaš ničesar za obžalovati.