Zala Kuštrin – hitronoga napadalka s črnim pasom
Nogometna zveza Slovenije je v minulem tednu potrdila, da se bo – če bodo to dovoljevale razmere – nadaljevala tudi sezona SŽNL. To zagotovo ne bo pred koncem maja. Nogometašice bodo na prvo tekmovalno preizkušnjo čakale vsaj še dober mesec.
Med tistimi, ki so se morale prilagoditi aktualnim razmeram, je tudi Zala Kuštrin. Napadalka iz Bovca, sicer študentka Fakultete za šport, je po izbruhu epidemije zapustila Ljubljano in dneve preživlja pod bovškimi vršaci. “S pojavom koronavirusa se je spremenilo predvsem okolje mojega vsakdana. Med epidemijo nisem v Ljubljani, ampak doma. Študijska predavanja zdaj poslušam preko spleta, treninge opravljam sama in ne z ekipo. Tudi druženje s prijatelji je sedaj možno le s pomočjo socialnih omrežij,” je pogovor pričela Bovčanka.
Zala priznava, da ima srečo, ker živi v eni od večjih slovenskih občin, ki ponuja veliko možnosti za sprostitev. “Res je, imam to srečo, da imam okoli sebe veliko narave, od gora, rek in slapov, kamor se lahko umaknem. Pohodi na bližnje hribe sicer niso del treninga. So bolj za sprostitev, ko poskušam odmisliti večino stvari,” pravi Kuštrinova in razkrije, kako v trenutnih razmerah poteka vadbeni proces: “Treniram na domačem igrišču in doma. Glede prostora na srečo nimam težav. Kar se tiče tekaških treningov, le-te opravim v naravi.”
Proti fantom tudi s trmo
Enaindvajsetletnica je bila članica mladinskih reprezentančnih selekcij, danes je del članske izbrane vrste. To glede na dejstvo, da je prvi nogometni trening obiskala šele v srednji šoli, ni nezanemarljiv dosežek. Kakšni pa so bili prvi nogometni koraki? “Moji nogometni začetki so bili sprva bolj ljubiteljske narave. Navdušil me je oče, ki je prav tako igral nogomet. Večkrat sva šla na dvorišče, si podajala žogo ali streljala. Večkrat sem se v nogometu preizkusila pri pouku športne vzgoje ali pa po pouku, s prijatelji na igrišču, kjer smo ponavadi preživeli celoten popoldan.”
Nekdaj so takšne nogometaše pogosto poimenovali z “uličarji”, saj so predvsem tehnično znanje nabirali tekom neorganiziranega igranja nogometa. Tudi Zala priznava, da je “ulično” dokazovanje pustilo pozitivne posledice: “To mi je verjetno prineslo občutek za žogo. V bistvu sem skozi nekatere nogometne igre bolj spoznavala elemente, ki jih nogomet vsebuje. Prav tako mi je pomagalo pri obvladovanju žoge in preigravanju. Večinoma so bili nasprotniki fantje, ki so močnejši in hitrejši, tako da za igranje proti njim potrebovala tudi veliko trme. Ta me zagotovo spremlja še danes.”
Karate dal tudi moralne vrednote
V SŽNL nastopa nekaj nogometašic, ki so se v preteklosti ukvarjale tudi z borilnimi veščinami. Zala se je preizkušala v karateju, pohvali se lahko s črnim pasom. Ta veščina je tako ali drugače še danes prisoten v njeni nogometni karieri: “Pri karateju se vseskozi uporabljajo različna gibanja rok, nog in trupa. Karate je pripomogel pri koordinaciji celotnega telesa, kar se pri nogometu večkrat pozablja. Pomagal mi je tudi pri moči in gibljivosti, ki je pri nogometaših ravno tako velikokrat zanemarjena. Poleg tega kultura karateja velik poudarek daje disciplini, delavnosti ter spoštovanju sebe, trenerja in nasprotnika. Menim, da je karate veliko prispeval k gibalni vsestranskosti kot tudi pri moralnih vrednotah.”
Po vpisu na ajdovsko Srednjo šolo Veno Pilon je karate pas zamenjala za okroglo usnje in oblekla dres Ajdovščine. V krstni sezoni 2013/14 je za kadetsko ekipo “hčera burje” zabila 20 zadetkov, dve sezoni pa je pomagala članski ekipi Ajdovk. Najuspešnejša je bila zadnja, ko je na 14 tekmah dosegla 13 zadetkov, leta 2017 pa se je preselila v Radomlje. V rumenem igra že tretje leto, v tem času pa je ekipa doživela precej kadrovskih sprememb. Pozimi je trener Aljaž Gornik pomladil igralsko zasedbo, je to vplivalo tudi na zastavljene cilje? “Kratkoročni cilj ekipe je zadržati tretje mesto na lestvici SŽNL. Cilji kluba so predvsem uspešna sestava članske ekipe in razvoj mladih igralk, na njih graditi in se v prihodnosti spet boriti za naslov državnih prvakinj,” je v prihodnost pogledala Primorka.
Kljub ponudbi Pomurja ostala v Radomljah
Radomljanke so precej nosilk igre izgubile predvsem po sezoni 2017/18, ko so v končnici sezone izgubile državni in pokalni naslov. Okostje takratne ekipe se je po koncu sezone preselilo v Olimpijo, Zala pa je ob trenutno poškodovani Katarini Gadnik in Tiji Vrhovnik edina od nosilk igre, ki je ostala med rumenimi. To bi se lahko spremenilo lani poleti, ko je po naših informacijah na njen naslov priromalo vabilo Pomurja. Ponudbe Pomurja ni zanikala: “V teh treh letih so mi ŽNK Radomlje prirasle k srcu. V klubu so mi omogočili vse, kar so lahko. Verjamem v vodstvo kluba, ki se trudi in ima jasno vizijo. Poleg tega bi mi treniranje in igranje v dresu Pomurja predstavljalo ogromen logistični zalogaj, saj prihajam iz drugega konca Slovenije.”
Zala spada med najhitrejše igralke državnega prvenstva, z 21 leti pa je tudi ena do izkušenejših igralk Radomelj. Je s spomladanskim delom prvenstva, ko so se članski ekipi pridružile tudi igralke generacije 2003, s strani trenerja Gornika dobila dodatne zadolžitve? “Trener mi ni naložil nič specifičnega, vendar se zavedam, da sem med izkušenejšimi igralkami ter moram biti pozitiven vzgled ostalim na in izven igrišča,” se svoje vloge zaveda napadalka, ki je v jesenskem delu SŽNL dosegla 13 zadetkov. S tem dosežkom se uvršča na četrto mesto ligaške lestvice strelk.
Hitra napadalka, ki se dobro znajde tudi pri izvajanju prostih strelov, obiskuje Fakulteto za šport, v nogometu pa se vidi tudi v prihodnosti: “Na Fakulteti za šport sem v postopku pridobivanja trenerske licence. Tako se pobližje spoznavam s tehniko, taktiko in kondicijo v nogometu še z druge plati. Tudi takšna vloga mi je v veselje in je nekaj kar želim početi v prihodnosti. Morda se bom po koncu aktivne kariere igranja nogometa odločila za trenersko vlogo.”
Še pred izzivi, ki jih prinaša trenerska kariera, pa se želi Bovčanka vrniti na nogometne zelenice in z Radomljami osvajati nove zmage.
FOTO: ŽNK Radomlje/Tomaž Strgar in osebni arhiv