Tjaša Tibaut: “Zgolj dobra igra ni dovolj, hočem tudi zmagati!”

Tjaša Tibaut bo slovenski nogomet v prihodnjih mesecih predstavljala na Islandiji. Kot smo razkrili v začetku tedna, je postala članica Fylkirja, ki v uvodu letošnjega prvenstva zaseda tretje mesto islandskega prvenstva.

Sredi tedna smo poklicali na Islandijo in se dobro uro pogovarjali s Tjašo. Hitro smo se prepričali, s kakšnim navdušenjem pričakuje nov izziv. “Zaenkrat je vse tako, kot smo se dogovorili, zelo sem zadovoljna,” je uvodoma dejala nekdanja reprezentantka Slovenije in dodala: “Domačini so izjemno prijazni. Stanujem v neposredni bližini ljudi, ki delajo v klubu. Takoj so me vzeli za svojo, kot članico družine. Razumejo, da sem bila nekaj dni po prihodu še v karanteni, zato mi veliko pomagajo.”

Med tednom, ko smo opravili klic, je Tjaša čakala na drugo testiranje. Danes je jasno, da je bilo tudi to negativno, tako da je v soboto prvič vadila s soigralkami. Prvi dnevi na Islandiji so sicer minili v prilagojenem ritmu: “Test po prihodu je bil negativen, zato se lahko sama gibljem v naravi. Ne smem pa v javne zaprte prostore in moram pri stiku z ljudmi paziti na zadostno razdaljo. Na srečo živim na obrobju mesta, kjer je veliko narave in lahko raziskujem okolico, nagradilo me je tudi sončno vreme. Do rezultatov drugega testa treniram sama, ko ostala dekleta že zaključijo s treningom. Če bo drugi test negativen, se bom priključila ekipi, o nasprotnem scenariju pa nočem razmišljati.”

Na Islandiji živijo za šport

“Začetek je povsem drugačen kot v Italiji. Tukaj precej bolj skrbijo zame in želijo vselej povratno informacije o mojem počutju. Zavedajo se, da so dobri pogoji ob takšnih spremembah zelo pomembni za prilagoditev športnika na novo okolje, za kar sem jim zelo hvaležna,” ne skriva dolgoletna članica Pomurja, ki jo je navdušilo tudi športno srce domačinov: “Islandci živijo za šport. Nogometašice gledano iz finančnega vidika niso profesionalke, standard je visok, plače pa večini domačih igralk niso dovolj za preživetje. Nam iz srednje ali južne Evrope se zdi, da gre za visoke zneske, na Islandiji pa to ni niti minimalna plača.”

Letos v desetčlanskem prvenstvu nastopajo štirje klubi iz Reykjavika. V prestolnici s 130 tisoč prebivalci ne manjka športnih objektov: “Če pešačiš dvajset minut, naletiš na objekte drugega kluba. Tudi ljudje živijo za klub v svoji bližini. Ta pripadnost se vidi tudi na zunanjosti. Moj gostitelj ima na eni roki tetoviran grb Liverpoola, na drugi pa Fylkirja, na steni hiše pa najdeš velik grb kluba. Islandci živijo za šport, zato sem se tudi sama hitro ujela z njimi, saj imam glede tega podobno razmišljanje.”

Izkušena nogometašica se ob tem zaveda, da bo začetno navdušenje odvisno tudi od predstav na zelenici: “Zaenkrat mi je zelo lepo, bo pa pomembno, kako bo tudi na igrišču. Upam, da mi bo služilo zdravje.  V Italiji je bilo na začetku precej težje kot tukaj. Morda tudi zato, ker je bil to prvi prestop v tujino, tam sem se nekaj naučila in se pripravila tudi mentalno. Upam, da bo tako tudi na igrišču, saj sem tukaj zaradi nogometa, vse ostalo pa je zgolj dodatek.”

Klubski cilji so zrasli

Fylkir je lanskoletno sezono končal na šestem mestu lestvice, po treh krogih letošnjega prvenstva pa je še neporažen. Sedem točk je za zdaj dovolj za tretje mesto, klub pa letos meri višje kot v prejšnjih sezonah: “Najprej sem jih povprašala o ciljih, kar sem pri Tavagnaccu nekoliko zanemarila. Pozimi sem se v trenutku odločila, da sprejmem ponudbo, saj sem si močno želela v tujino. Zdaj sem bila bolj previdna. Vodstvo kluba mi je dejalo, da so bili doslej najvišje na petem mestu, letos pa imajo višje ambicije. To, da so cilji zrasli, mi pomeni veliko, saj to pomeni, da se trudijo in poskušajo napredovati. Odločila sem se, da poskusim.”

Tibautova pravi, da Fylkir ne spada med glavne kandidate za najvišja mesta, a to ne zmanjšuje osebnih ambicij. “Cilji so isti, kot v Sloveniji, kar bo s Fylkirjem morda nekoliko težje, saj klub ni favorit za vrh lestvice, vendar od svojih ambicij ne odstopam. Tako je bilo tudi v Tavagnaccu, kjer pa nisem dobila dovolj priložnosti. Moji cilji na vsaki tekmi so po najboljših močeh pomagati ekipi, da zadrži žogo, si ustvari čim več priložnosti, doseže zadetek in zmaga. Najbolj me privlačijo asistence in zadetki, zelo si želim zmag. S tem namenom grem tudi v vsako tekmo, ne glede na to, za katero ekipo igram,” je jasna rekorderka slovenskega prvenstva.

Kot da sem v islandskem ŽNK Pomurju

Prekmurka je trenutno ena od dveh tujk v klubu. Dres Fylkirja nosi tudi 37-letna Vesna Smiljković, ki na Islandiji igra že poldrugo desetletje, na igrišča pa se vrača po dveh letih materinstva. “V klubu je veliko mladinskih reprezentantk. Z Vesno Smiljković, ki je bila pred leti soigralka Mateje Zver, sva najstarejši igralki v ekipi. V šali pravim, da sem prestopila v islandsko ŽNK Pomurje, saj gre za ekipo s podobno povprečno starostjo igralk. Mislim, da so igralke kakovostnejše in perspektivnejše kot v Tavagnaccu, vidne je tudi več želje,” je prve vtise o novih soigralkah strnila 31-letnica.

Mladostna zagnanost daje ekipi veliko energije, a ima mladost tudi svoje pomanjkljivosti: “Ker gre za mlade igralke, je na igrišču vidnega nekaj spoštovanja do starejših nasprotnic. To velja predvsem za tekme z Valurjem in Breidablikom, ki imata v svojih vrstah članske reprezentantke. Razmišljam pozitivno, vselej bom naredila vse, da ekipa pride do pozitivnega rezultata.”

O Islandiji razmišljala že v mladosti

S selitvijo na otok sredi Atlantskega oceana se ji je izpolnila  dolgoletna želja. “Islandija je bila  prva država, v katero bi lahko šla igrat že po koncu srednje šole, in sicer po zaslugi Mateje Zver, ki je Islandce s svojimi predstavami navdušila na reprezentančnih tekmah. Ko se je že dogovorila za sodelovanje, so Štefana Kozica povprašali, če bi lahko v Sloveniji našli še kakšno perspektivno igralko. Alena Milkovič je sprejela vabilo, sama pa sem izbrala študij in se odločila ostati doma. Sem pa o Islandiji  veliko razmišljala tudi lani, ko sem začela resneje pogledovati proti tujini,” pravi Tjaša.

Prekmurka je lani dokončala doktorski študij, ki je bil zadnja ovira pred resnejšimi ambicijami glede selitve na tuje. Kako je prišlo do selitve na Islandijo? “Že pred odhodom v Italijo sem se pogovarjala z Matejo Zver in Stašo Titan, ki je pred leti končala nogometno kariero, danes pa živi na Islandiji. Prav ona mi je pomagala navezati stik z agentom, ki že nekaj let sodeluje s tamkajšnjimi klubi. Vmes sem se preselila v Italijo, pred dnevi, ko sem dopustovala na morju, pa sem dobila agentovo sporočilo, da je na Islandiji našel klub zame. Zaradi izkušnje z Italijo se nisem zaletela in si vzela nekaj dni za razmislek. Po kratkih pogajanjih sem se odločila, da podpišem pogodbo,” se spominja Tibautova.

Agent končal v bolnišnici, ekipa v karanteni

Je pa za Žensko ligo razkrila, da po grenki zgodbi s Tavagnaccom znova ni šlo povsem gladko. “Nenadoma s strani agenta ni bilo odgovora. Po nekajdnevnem mrku sem mislila, da je zadeva padla v vodo, so me pa nato kontaktirali iz kluba in mi med drugim sporočili, da je agent končal v bolnišnici. Našli smo skupni jezik in sklenili dogovor, a s tem zapletov še ni bilo konec. Dva dneva po tem, ko sem podpisala pogodbo, so mi sporočili, da je ekipa v karanteni, saj je bila ena od igralk pozitivna na testu koronavirusa. Ekipa je bila v karanteni do 7. julija, v tem času so prestavili dve tekmi, kar je zame dobro, saj lahko odigram dve tekmi več,” razlaga napadalka.

“Za konec lahko povem, da sem vselej govorila, da si nikakor ne želim v Italijo. Usoda je nato poskrbela, da sem pozimi končala ravno tam. Sem se pa tudi iz te izkušnje nekaj naučila. Verjamem, da sem potrebovala to šolo,” zaključuje strelka 319 ligaških zadetkov.

Po epizodi s Tavagnaccom dodaja, da se ne obremenjuje s tem, na katerem položaju bo igrala v bodoče. Kot pravi, lahko kjerkoli na igrišču pristavi svoj delež k zmagi.