Manca Smolnikar: “Izkušnje iz kinologije zlata vredne tudi v nogometu!”

Ženski nogometni klub Cerklje bo v nogometno pomlad zakorakal kot sedma ekipa SŽNL. Dekleta v oranžnem do petega Kopra ločita le dve točki, za pet beži četrtouvrščeni Krim.

Gorenjke so med zimskim premorom izgubile Lucijo Kos, ki se je v Olimpiji pridružila mlajši sestri Evelini. Vezistka je jeseni dosegla šest zadetkov, dva manj kot Manca Smolnikar. Prav najboljšo strelko Gorenjk vam predstavljamo v tokratnem intervjuju Ženske lige. Šestindvajsetletnica spada med najizkušenejše igralke čete trenerja Primoža Štrajharja, sicer pa – kot boste spoznali skozi pogovor – nogomet ni edina njena ljubezen.

V pomlad motivirane

Prvi spomladanski tekmec Cerkelj bo Maribor, ki ima po prvem delu prvenstva enak točkovni izkupiček. Zmaga bi bila lepa popotnica za izzive v nadaljevanju tekmovanja, v katerega Gorenjke vstopajo z jasno željo. “Glavni cilj naše ekipe v spomladanskem delu sezone je, da s čim več ekipami odigramo enakovredne tekme, kot smo jih v jesenskem delu. Prav tako želimo s tekmo v tekmo nabirati novo in utrjevati pridobljeno znanje. V nadaljevanju prvenstva si želimo postati še bolj stabilna ekipa, ki bo vsem ekipam kakovosten nasprotnik,” je pogovor za zenskaliga.si pričela napadalka Cerkelj.

Kot smo zapisali že v uvodnih vrsticah, je gorenjsko zasedbo zapustila Lucija Kos. Nekdanja reprezentantka je bila s svojimi izkušnjami pomembno orožje Cerkelj. Gorenjke bodo skušale luknjo po njenem odhodu zakrpati s še večjo vnemo in osredotočenostjo. “Lucija je odlična igralka in njen odhod se bo poznal tudi na igrišču. To pa ne spremeni naše osredotočenosti na nadaljevanje sezone in ciljev, ki jih imamo. Smo motivirane, dobro treniramo, naše misli in energija pa so usmerjeni v nove nogometne podvige,” je pred nadaljevanjem sezone optimistična napadalka, ki prihaja iz Mekinj pri Kamniku.

V lov na rekordni dosežek

Smolnikarjeva je v jesenskem delu prvenstva dosegla osem zadetkov, še enega je dodala v pokalnem tekmovanju. Gorenjke so se z zmago nad Ajdovščino prebile v polfinale, vstopnico za veliki finale pa bodo lovile v dvoboju s Pomurkami. Naša sogovornica je v preteklosti pogosto tresla tudi mrežo Pomurk, jeseni pa je bila razpoložena na tekmah z obema primorskima kluboma. “Glede na vse dejavnike, ki so bili prisotni, sem s strelskim učinkom kar zadovoljna. Zagotovo pa so še rezerve in tudi stremim k temu, da v nadaljevanju sezone ta dosežek še popravim in izboljšam,” svoj izkupiček ocenjuje študentka podiplomskega študija športne vzgoje.

Jeseni je z osmimi ligaškimi goli že izenačila izkupiček lanskoletne sezone. Spomladi bi lahko z nekaj sreče presegla dosežek iz sezone 2016/17, ko se je v državnem prvenstvu podpisala pod 14 zadetkov. Kot pa zatrjuje, se s številkami ne obremenjuje: “V nadaljevanju sezone želim izboljšati učinek iz prvega dela sezone. Stremim k še boljšim osebnim rezultatom in skušam pomagati k izboljšanju ekipnega učinka. Ne želim se preveč obremenjevati samo s pričakovanji, saj bi me to lahko oviralo. Sem motivirana in svojo energijo bom kar se da usmerila v treninge in osebni napredek. Upam, da bo napredek pripomogel k izboljšanju preteklega rezultata in k temu, da s svojo igro pomagam k ekipnemu rezultatu.”

Vztraja zaradi ljubezni do nogometa

Prav optimizem je eden od zaščitnih znakov Gorenjke, ki z vsega 26 leti že spada v skupino starejših igralk SŽNL. Ni malo igralk, ki so pri tej starosti nogometne čevlje že postavile v kot. Manca na zelenicah vztraja zaradi ljubezni do okroglega usnja, pretekle izkušnje pa so spremenile tudi njen pogled na udejstvovanje v tem športu.

“Žene me ljubezen do nogometa in športa. Včasih sem bila precej bolj tekmovalna, predvsem pri sebi. Z leti sem dobila nekaj izkušenj in zdaj na vse skupaj gledam malce drugače. To pa ne pomeni, da se ne trudim ali da nisem motivirana. Prav nasprotno, ljubezen do nogometa me žene naprej, da še vedno vztrajam. Pridejo tudi neprijetni trenutki, ko je težko, vendar se zdaj znam veliko hitreje sestaviti in na stvari gledam drugače. Trenutno se borim predvsem z uskladitvijo vseh obveznosti in časa, ki ga imam na razpolago. Še vedno pa lahko rečem, da grem vsakič, ko imam možnost, z veseljem na trening. In dokler bo tako, bom v nogometu tudi vztrajala,” je jasna vsestranska športnica.

Zakaj večina slovenskih deklet v primerjavi s sosednjimi državami hitro zaključi nogometno kariero? Manca ni odkrila tople vode, je pa opozorila na morda največjo težavo ženskega nogometa v Sloveniji: “Mislim, da je to posledica sistema, del katerega smo trenutno slovenske nogometašice. Menim, da nam sistem ne dopušča tega, kar si želimo oziroma predvsem potrebujemo. To za sabo potegne to, da nam druge obveznosti, čas, finance in drugo ne dopuščajo tega, da bi se z nogometom lahko resneje ukvarjale. Govorim o povprečnih igralkah. Nekateri klubi v Sloveniji dobro in sistematično gradijo na tem, da se igralke dobro počutijo, da jim nogomet lahko prinaša tudi neko finančno podporo, je pa tega po mojem mnenju še vedno premalo.”

Kako odpraviti nastalo problematiko? Smolnikarjeva ob povečanju vložkov izpostavlja tudi delovanje nogometne zveze: “Menim, da bi klubi potrebovali več finančne in materialne pomoči, sama panožna zveza pa nekaj prestrukturiranj v delovanju. Zdi se mi, da je v tujini to precej drugače. Veliko bolj je sistemsko urejeno in ženski nogomet ima boljši status. To je seveda posledica večletnih prizadevanj in to potegne za sabo precej stvari, kar je povsem razumljivo. Nočem biti črnogleda. Želim si, da bi bil slovenski ženski nogomet v prihodnje še bolj prepoznaven in da bi se status nogometašic, pogoji za treniranje in tekmovanja še naprej izboljševali.”

Tudi v vlogi pasje inštruktorice

Čeprav je nogomet ena od ljubezni postavne Gorenjke, Manca veliko svojega časa tudi vzporednim aktivnostim. Ob nogometu in študiju športne vzgoje se je pod okriljem pasje šole Alfakan našla tudi v vlogi pasje inštruktorice. Do tega je prišlo po zaslugi psa Majka: “Že od nekdaj sem se želela preizkusiti v različnih vlogah in športih. S prihodom psa Majka pet let nazaj pa se je moje življenje še nekoliko spremenilo. Precej resno sem se začela ukvarjati s psi. Tako sem postala tudi pasja inštruktorica. Pridobljeno znanje lahko prenašam tudi na druge lastnike psov. Zagotovo je v tej vlogi potrebnega veliko potrpljenja, discipline in doslednosti. Tako kot tudi v nogometu in drugih panogah. Prav zaradi Majka – njegovih preteklih težav s hiperaktivnostjo ter želje po delu – sem se našla v tem krasnem poklicu, ki mu lahko rečem kar poslanstvo.”

Priznava, da ji pridobljene veščine koristijo tudi v nogometu: “Izkušnje, ki sem jih pridobila v kinologiji, so zlata vredne tudi v nogometu. In tudi obratno. Prav ukvarjanje s psi je ogromno pripomoglo k temu, da še vedno vztrajam v nogometu, da sem si uredila in strukturirala ostale obveznosti ter lahko trenutno počnem prav vse, kar me veseli.”

Tisti, ki Manco spremljajo na družabnih omrežjih, ne morejo zgrešiti podvigov s psom Majkom. Bodoča profesorica športne vzgoje z Majkom veliko časa preživi v naravi: “Pes je lahko zelo dober kondicijski trener. Preverjeno. Vsak pes ima veliko potrebo po fizični aktivnosti in če naše potrebe po aktivnosti usmerimo poleg tega, dobimo odlično kombinacijo. Z Majkom vsakodnevno veliko časa preživiva v naravi, v hribih, kjer nabirava potrebno kondicijo. To je seveda velik plus tudi za potrebe nogometa. Vsekakor samo ukvarjanje s psom in sprehodi niso nadomestilo za trening. Je pa najina najljubša aktivnost – hoja v hribe – odlična dopolnitev. Včasih pa tudi zamenjava za kakšen izpuščen nogometni trening, ki ga ne opravim zaradi drugih obveznosti, kot je študij.”

V nogomet po vmesni postaji v košarki

Nobena posebnost ni, da se je veliko nogometašic v preteklosti ukvarjalo tudi z drugimi športi. Manca je skoraj desetletje posvetila košarki, nogometna žoga pa je bila kljub vsemu prva ljubezen. “Obe športni panogi imata pri meni velik pomen in ju imam zelo rada. Lahko pa rečem, da je bil nogomet tisti čisto prvi, s katerim sem se začela ukvarjati, ko smo bili otroci in smo se za žogo podili kar po cesti na vasi in na dvoriščih pri prijateljih.”

Najprej se je resneje spoprijela s košarko, v sezoni 2010/11 pa je prvič zaigrala tudi v dresu Velesovega. “Kasneje se sem zaradi tega, ker v bližini domačega kraja nisem poznala ženskega nogometnega kluba, usmerila v košarko. V košarki sem vztrajala dobrih deset let, nekaj časa tudi vzporedno z nogometom. Košarka mi je dala ogromno in nikoli mi ni žal, da sem jo trenirala. Želja po nečem novem in neizpolnjene sanje po treniranju nogometa pa so me pripeljale do Ženskega nogometnega kluba Velesovo, danes Cerklje, kjer sem se lahko pričela precej bolj resno ukvarjati z nogometom,” o svoji nogometni poti pravi najmlajša v kvartetu štirih otrok, ki ga sestavljajo še trije bratje.

Za konec zapišimo, da je Smolnikarjeva v državnem prvenstvu odigrala 124 tekem, na zadnji jesenski preizkušnji v Ajdovščini pa se je veselila jubilejnega, 50. zadetka v SŽNL.

FOTO: BRous in osebni arhiv