Eva Vamberger: “Imamo pogoje, ki bi jih želeli najmočnejši klubi!”

Ženski nogomet se je v Kopru igral že v krstni sezoni ligaškega tekmovanja. V največjem obalnem mestu so z lansko selitvijo kluba iz Ankarana na Bonifiko po več kot dveh desetletjih znova dobili žensko ekipo, ki lahko računa na pomoč moške sredine.

Poleti se je ekipi Petra Kocjančiča, ki je v zadnjih letih bdel (in še bdi) nad dekliškim klubom v Gažonu, pridružila tudi Eva Vamberger. Gorenjka je jeseni odigrala deset tekem, trenutno pa zaradi poškodbe že nekaj tednov vadi po prilagojenem programu. “Do poškodbe je prišlo v nepravem času. Decembra sem se pripravljala v fitnesu – dobro leto treniram pod vodstvom trenerja Davida Milićevića – in čutila sem, da sem fizično zelo dobro pripravljena. Po dogovoru z FC Koper sem se priključila treningom moške članske ekipe, po dveh treningih pa sem začutila hude bolečine v kolenu in morala sem prenehati s treningi,” nam je uvodoma dejala vratarka Kopra.

Izkušena vratarka priznava, da čas povratka še ni povsem znan: “Nimam točne diagnoze. Zdravniki so sumili iliotibialni sindrom, ob tem pa še nekaj vnetij v kolenu in preobremenjenost mišice. Težko rečem, kako daleč sem glede okrevanja. Situacija je veliko boljša, vendar koleno znova reagira, ko treniram nekaj dni zapored. Takrat moram za nekaj dni prekiniti s treningi. Dokler ne bo skupnih treningov, ne bom točno vedela, kje sem trenutno.”

Poleti blizu Maribora, nato izbrala Koper

Proces dela se tako ni pretirano spremenil niti v času izrednih ukrepov zaradi epidemije koronavirusa, dodaja Eva. Trenutno največ poudarka namenja pridobitvi mišične mase in mobilnosti: “Treniram po individualnem programu, trener mi treninge dnevno prilagaja glede na reakcijo kolena. Veliko mi pomeni, da lahko že tečem. Moja želja je predvsem pridobiti na mišični masi in mobilnosti. S trenerjem veliko delava na področju, ki bi lahko vplivalo na ponovne bolečine v kolenu. Ko se bodo znova pričeli skupni treningi, bi bila rada pripravljena na največje napore.”

V SŽNL je debitirala v golu Velesovega, kasneje je v slovenskem prvenstvu branila še mreže Jevnice, Olimpije in Maribora. Tudi poleti je bila blizu povratka v štajersko prestolnico, a je nato prišlo do preobrata in selitve na Primorsko: “Poleti sem se zaradi zapletov z agentom odločila, da ostanem v Sloveniji. Želela sem nazaj v Maribor, saj sem tam že igrala in sem s klubom imela korekten odnos. V Mariboru sem že trenirala in igrala prijateljske tekme, pred pričetkom sezone pa sem se nato vseeno odločila za Koper. Sestala sem se z vodstvom kluba, povedala sem jim za odločitev in moje razloge zanjo, za katere vedo v klubu in jih ne bi razkrivala. Lahko pa rečem, da so me v klubu razumeli in mi pomagali pri moji odločitvi.”

V prvi vrsti po napredek

Primorke so poleti pričele z novo zgodbo. Okostje ankaranske ekipe se je preselilo na Bonifiko, vodenje članske ekipe je prevzel Peter Kocjančič, strateg rumeno-modrih pa lahko po prekinitvi nogometne ‘upokojitve’ računa tudi na Lino Čepak in Petro Pasar. Koprčanke so ob Mariboru edine, ki si streho delijo z moško sredino, Vambergerjeva pa pravi, da ima s soigralkami na voljo sanjske pogoje za delo: “Že ime kluba, kot je Koper, močno vpliva na prepoznavnost naše ekipe. Čeprav prihajam z Gorenjske, gojim spoštovanje do primorskega kluba. Ponosna sem, da sem lahko del kluba, ki sem ga spremljala že v mlajših letih. Imamo odlične pogoje za trening, ki bi si jih želeli marsikje v najmočnejših evropskih ženskih nogometnih klubih, kar nam omogoča vadbo na najvišjem nivoju.”

Koprčanke so prezimile na petem mestu lestvice, jeseni pa so že presegle točkovni izkupiček lanskoletne sezone. So s selitvijo na Bonifiko zrasli tudi apetiti kluba? “V Kopru si želimo predvsem vsakodnevnega napredovanja. Na vsako tekmo gledamo posebej, na vsaki želimo pokazati vse, kar znamo, in seveda zmagati. Trener in posameznice veliko delamo na individualnem napredku in napredku skupine ter si med seboj pomagamo,” poudarja Gorenjka na začasnem delu na Primorskem.

Naša sogovornica z več kot sto nastopi v SŽNL in izkušnjami iz tujine spada med najmočnejša orožja Kopra. Ekipa se je jeseni nekajkrat dobro kosala z bolje uvrščenimi klubi, kaj pa Koprčankam še manjka, da bi posegle v boj za višja mesta? “V jesenskem delu sezone smo napredovale s tekme v tekmo. Dosegale smo dobre rezultate, ki so bili za nekatere presenetljivi, sama pa jih vidim kot rezultat dobrega dela, želje in povezanosti ekipe. Zdi se mi, da smo skupaj kratek čas, zato nam kot ekipi manjkajo predvsem tekme. V jesenskem delu prvenstva smo pokazale, da lahko na vsaki tekmi igramo bolje, zato si želim, da bi tako tudi nadaljevale,” odgovarja vratarka, ki je izkušnje nabirala tudi v Avstriji in Španiji.

V Avstriji in Španiji do dobrodošle izkušnje

Pri severnih sosedih je bila članica Sankt Pöltna in Neulengbacha, a je minutažo nabirala v rezervnih ekipah, dvakrat pa se je preizkusila tudi v Španiji. V sezoni 2017/18 je bila del Sportinga Huelve, prvo polovico lanskega leta pa je preživela pri Albaceteju. “Ni mi žal, da sem bila v Avstriji in Španiji, kjer sem z dneva v dan pridobivala izkušnje in napredovala. Priložnosti za igro res ni bilo veliko, moja želja pa je bila predvsem napredovati. Prepričana sem, da bodo priložnosti še prišle. Najpomembnejše spoznanje, do katerega sem prišla v težkih trenutkih neigranja, je bilo, da si želim predvsem uživati v vsakem trenutku na igrišču. Ni pomembno, kje in kako, posledično pa sem se znebila tudi vseh pritiskov,” danes razmišlja 25-letna vratarka.

Pri Sportingu ni dočakala priložnosti za igranje. V golu Albaceteja je debitirala v spopadu z Barcelono, ki je nekaj tednov kasneje igrala tudi v velikem finalu UEFA Lige prvakinj. Katalonke so v dvoboju z Albacetejem slavile s 3:1, kljub temu pa je gostovanje v Barceloni ostalo v lepem spominu: “Priložnost za igranje proti Barceloni sem dobila mesec dni po prihodu v Albacete. Nisem je pričakovala, predvsem pa ne proti eni od najmočnejših ekip Evrope. Pred tekmo sem čutila nekaj treme, ki pa je izginila ob žvižgu sodnice. Zavedala sem se, da sem dobro pripravljena in nimam razlogov za strah. Med tekmo sem skoraj vsako minuto pogledovala proti semaforju, saj sem želela, da čas teče čim počasneje. Po tekmi sem bila vesela priložnosti, a razočarana, ker smo izgubile in je tekma minila, hkrati pa sem dobila še večjo željo po napredovanju.”

Eva je bila v preteklosti del mladinskih selekcij Slovenije, zaigrala je tudi za člansko izbrano vrsto. Kot pravi, trenutno ni v načrtih selektorja Boruta Jarca, a v istem dahu dodaja, da se s tem ne obremenjuje: “Hvaležna sem vsem selektorjem in selektoricam za priložnosti. Zagotovo je nekaj posebnega igrati za reprezentanco. Trenutno nisem v načrtih selektorja, vesela sem za uspehe, ki jih reprezentanca dosega, ne obremenjujem pa se s stvarmi, na katere nimam vpliva. Pustimo času čas.”

Odhodi v tujino so dokaz dobrega dela klubov

Čeprav se v tujini ni naigrala, priznava, da motiv po dokazovanju izven meja domovine ostaja. Tudi po zaslugi izkušenj pa ceni vsako minuto, ki jo preživi na igrišču, tudi v domačem prvenstvu: “Moja želja je vedno bila in bo, da se odpravim v tujino in v močnejše lige. Rada imam dobro konkurenco, naj bo to v ekipi ali v celotni ligi. Imela sem nekaj slabših izkušenj z agenti, stvari pa so se sedaj postavile na svoje mesto in upam, da bo to prineslo rezultate. Dobro treniram, okoli sebe imam trenerje, ki mi omogočajo napredek. Tudi v SŽNL je zanimiva prav vsaka tekma in z veseljem igram tekme v Sloveniji. Vesela sem, ker imam na vsaki tekmi nekaj dela, tako da lahko uživam.”

S 25 leti že spada med izkušenejše igralke v slovenskem prvenstvu, ki vsako leto izgubi najkakovostnejše posameznice. Kakšno prihodnost napoveduje SŽNL? “Glede na to, da sem že kar nekajkrat odšla v tujino in se vrnila v domačo ligo, sem vsakič videla napredek ekip. Veseli me, ker ekipe napredujejo in raste tudi kakovost dela v klubih. Veseli me, da imamo vedno več kakovostnih mladih igralk, ki se kasneje odpravijo v tujino in se tam dokažejo. Večina igralk si želi igrati v najmočnejših evropskih ligah, če pa to dosežejo, je to zagotovo dobro predvsem za reprezentanco. Hkrati to dobro vpliva tudi na motivacijo mlajših igralk. To je dokaz dobrega dela v domačih klubih,” je optimistična Gorenjka.

“Nivo prvenstva po mojem mnenju – kljub odhodom – raste, imamo pa še veliko rezerv, na katere lahko vplivamo,” zaključuje Vambergerjeva.

FOTO: BRous