Anisa Rola: “Nogomet je še vedno pomemben del mojega življenja!”

Anisa Rola spada med tista imena, ki so ji poškodbe preprečile nadaljevanje nogometne kariere. Petindvajsetletna Štajerka je nogometno kariero zaključila lani, a ostaja aktivno vpeta v nogometno dogajanje.

Pogovor s fizioterapevtko dekliške kadetske reprezentance in ŽNK Maribor Tabor smo pričeli z aktualno temo. Čeprav ni več aktivna nogometašica, je novi koronavirus vplival tudi na našo sogovornico. “Predvsem imam veliko več časa, ki ga skušam porabiti kakovostno. Dneve si zapolnim z izpopolnjevanjem znanja v svoji stroki, prebiranjem raznih člankov in gledanjem t.i. webinarjev, ki so v tem času postali še bolj popularni. Pogledam pa tudi kakšen film ali serijo več,” uvodoma pove nekdanja reprezentantka Slovenije.

Čeprav je epidemija močno zarezala tudi v nogomet, le-ta ostaja del njenega vsakdana: “Kljub temu, da so treningi odpadli, vodim virtualne treninge za članice, ki bazirajo predvsem na vajah za moč in preventivi. Mislim, da je zdaj idealen čas, da se posvetimo preventivi. Le-ta je po mojem mnenju preveč zanemarjena, čeprav ima dokazano zelo velik učinek pri preprečevanju poškodb in jo zlahka vključimo v trening.”

Klubom dati dovolj časa za pripravo

Anisa je kot nekdanja nogometašica in zdaj diplomirana fizioterapevtka (poleg trenerjev) pravi naslov za vprašanje, kaj takšen tekmovalni premor pomeni za telo športnika? “Če se najprej dotaknem športnikov nasplošno, so njihova telesa navajena ritma, ki ga imajo že od malih nog. Ne samo dnevnega ritma s šolo/službo dopoldan in treningom popoldan, ampak tudi sezonskega ciklusa s tekmami, ki se je zdaj porušil,” pravi Anisa in dodaja, da bodo morale zveze športnikom dati dovolj časa za pripravo na nadaljevanje sezone.

“Vsi smo komaj čakali začetek spomladanskega dela, na katerega smo se pripravljali več kot dva meseca in je bil tik pred zdajci prekinjen. Zdaj je zelo pomembno, da športniki ohranjajo kondicijo in izvajajo športno specifične vaje ter tako ostajajo v stiku s svojim športom. Zveze pa bodo morale dati klubom dovolj časa, da se ponovno pripravijo na nadaljevanje sezone in tako zaščitijo športnike pred poškodbami,” opozarja Mariborčanka.

Poškodbe spremenile cilje

Naša sogovornica se strinja, da po tem, ko je ekipi dolgo pomagala na zelenici, ni lahko zgolj sedeti na klopi. “Žal so mi poškodbe preprečile nadaljevanje nogometne kariere. Zaradi tega sem bila primorana spremeniti nekatere cilje ter razmišljati o drugačni prihodnosti. Imam to srečo, da sem našla poklic, ki ga opravljam z veseljem in tako ostajam v nogometu, ki je še vedno pomemben del mojega življenja. Čeprav sem zdaj v drugi vlogi, mi daje to veliko zadovoljstvo in sem vesela, da ostajam del ekipe. Mi je pa še vedno težko zgolj sedeti na klopi in gledati tekmo. Tekme doživljam kot tipičen ‘kavč trener’, ki sedi na klopi in pametuje,” pravi v šali.

V nekoliko resnejšem tonu pa priznava, da predvsem občutki veselja ob zadetkih in zmagah ostajajo enaki: “Vsekakor je težje biti na klopi, kot na igrišču. Je pa tudi v tej vlogi veliko občutkov, enkrat se z ekipo veseliš zadetka, včasih pa jih moraš zaradi sodnikov zadržati zase, medtem ko jih lahko na igrišču daš skozi igro iz sebe. Nič pa ne bo nadomestilo občutkov ob prepevanju himne v reprezentančnem dresu, doseženem zadetku ali tesni zmagi. To so edinstveni občutki, ki jih lahko prinese samo šport in te še kako pogrešam.”

Hvaležna za priložnost v reprezentanci

Z dokončanjem študija fizioterapije so se ji odprla vrata v kadetsko izbrano vrsto, v kateri zdaj deluje kot fizioterapevtka. “Priložnosti v kadetski reprezentanci sem zelo vesela. Že od prve reprezentančne akcije, ki sem se je udeležila kot igralka, sem imela željo nekoč delovati kot reprezentančna fizioterapevtka,” ne skriva veselja, ki jo prinaša nova vloga. Anisa je diplomirala pred dobrim letom, po treh poškodbah križnih kolenskih vezi pa ni bilo “težko” izbrati teme. Pod mentorstvom Miloša Kalca in Matjaža Vogrina, ki med drugim opravlja vlogo zdravnika v nogometni reprezentanci in NK Mariboru, je uspešno zagovarjala delo Učinek vadbe z zmanjšanim pretokom krvi na zmanjšanje atrofije v zgodnji rehabilitaciji po rekonstrukciji sprednje križne vezi.

Ni malo fizioterapevtov, ki so se v preteklosti aktivno ukvarjali s športno panogo, v kateri delujejo tudi po koncu športne poti. So nogometne izkušnje za fizioterapevta dodatna prednost na in ob igrišču? “Zagotovo je prednost, če imaš izkušnje iz športa, v katerem deluješ. Tako iz lastnih izkušenj poznaš proces dela ter odziv telesa na napore in poškodbe. Poznaš mehanizme poškodb in veš, katere so najpogostejše in lahko s preventivo pomagaš pri zmanjševanju tveganja poškodb. To je pri športni fizioterapiji zelo velikega pomena. Naše delo ni samo zdravljenje poškodb, ampak tudi njihovo preprečevanje.”

Ob tem poudarja, da je preprečevanje poškodb še posebej pomembno v ženskem nogometu. Gre namreč za panogo, ki pri nas vsaj za zdaj še ne premore široke baze (kakovostnih) igralk: “V ženskem nogometu je to še toliko bolj pomembno, saj imamo precej večje omejitve kadra kot v moškem nogometu. Vsaka poškodba se ekipi in klubu še toliko bolj pozna. Prav tako smo dekleta določenim poškodbam podvržene bolj kot fantje, že iz tega razloga pa je preventiva ključnega pomena. Je pa fizioterapija poklic večnega učenja in samo to, da si se ukvarjal z nogometom, ni dovolj za uspešnost, če svojega znanja ne nadgrajuješ.”

Zadnje tekme odigrala v golu

Zadnjič je zaigrala v lanskoletni sezoni. Osrednja branilka, ki pa se je v klubskem dresu odlično znašla tudi v vlogi napadalke, je v drugem delu prvenstva stala med vratnicama. “Takrat sem branila s strgano sprednjo križno vezjo in sem čakala na že tretjo operacijo kolena, ki sem jo prestala v juniju. Čeprav je želja po igranju še zdaj ogromna, sem morala dati prednost zdravju,” se Anisa spomni na zadnje tekme v svoji karieri.

Trije operativni posegi v dveh letih so pustili posledice: “Zdravniki so mi tekmovalni šport zaradi treh operacij v dveh letih odsvetovali. Moram povedati, da tudi občutek v kolenu ni več enak. Nogomet je zahteven šport z velikimi silami na sklepe. Mislim, da jih moje koleno ne bi več vzdržalo, rehabilitacija po takšni poškodbi pa je dolgotrajna in zahtevna. Zato sem že v trenutku, ko sem se zadnjič poškodovala, nekako vedela, da je konec sanj o prihodnosti v nogometu. Vesela sem, da sem skozi to obdobje poškodb in rehabilitacij ostala dovolj močna in dokončala študij, da lahko zdaj sledim novim zastavljenim ciljem.”

V izbrani vrsti doživela veliko lepih trenutkov

Anisa je v slovenskem prvenstvu odigrala več kot sto tekem, s Pomurjem je zaigrala v kvalifikacijah UEFA Lige prvakinj, preizkusila se je v tujini in oblekla reprezentančni dres. Na kateri trenutek v karieri pa je najbolj ponosna? “Morda se sliši klišejsko, vendar res težko izberem en tak trenutek. Eden največjih ponosov je vsekakor igranje za člansko reprezentanco, v kateri sem doživela veliko lepih trenutkov. Najbolj mi je v spominu ostala prva tekma za izbrano vrsto, ko sem, s prvim stikom z žogo, podala v kazenski prostor in je srbska branilka žogo preusmerila v gol. Ne zgolj na igranje, ponosna sem tudi na ponudbe iz tujine, ki sem jih zaradi študija in poškodb žal zavrnila. Zelo sem ponosna na celotno kariero, čeprav ni bila tako dolga, kot sem si želela. Vseeno pa je bila uspešna in polna lepih trenutkov,” odgovarja nekdanja igralka Maribora, Pomurja in LUV Graza.

Poškodbe so poskrbele za predčasen zaključek njene kariere. Danes poziva predvsem trenerje, naj v vadbeni proces vključijo tudi vaje preventive: “Prej kot na mlajša dekleta, bi apelirala na trenerje vseh selekcij, da v treninge vključijo tudi preventivo. Na ta način se poškodbe zmanjšajo za dobro polovico. Zmanjša se tudi čas rehabilitacije poškodovane igralke, kar mislim, da je vsem v interesu.”

Ob tem ni pozabila niti na igralke v mlajših selekcijah, ki imajo v primerjavi s starejšimi igralkami precej boljše pogoje za delo. A ključna je vztrajnost, opozarja Anisa: “Mlajšim dekletom sporočam, naj uživajo v nogometu in naj bodo vztrajne. Ženski nogomet se razvija in napreduje. Vedno več slovenskih igralk odhaja v tujino in igra v močnih klubih, kar bo tudi bodočim generacijam pustilo odprta vrata. Vsako dekle lahko lahko z delom in vztrajnostjo doseže uspešno kariero.”

V Mariboru dobri temelji

Tudi v štajerski prestolnici se lahko pohvalijo z nekaj nadarjenimi igralki, ki počasi trkajo na vrata članske ekipe ŽNK Maribor Tabor. Kam lahko klub, ki je z lansko združitvijo z moško sredino zakorakal na novo pot, poseže v nekaj letih? “Že lanska kadetska selekcija je z naslovom državnih prvakinj dokazala, da premore veliko talenta. Precej uspehov imamo tudi v mlajših selekcijah, kar kaže na to, da imamo dobro postavljeno piramido, v kateri dobro delujemo. Odmevnejši rezultat manjka samo še v članski ekipi,” pravi dolgoletna članica Maribora.

V Mariboru so sicer že v letošnji sezoni imeli višje cilje, a članska ekipa prvenstva ni odprla v skladu z željami. “Že v letošnji sezoni smo imeli veliko višje ambicije, želeli smo se boriti za prva tri mesta. Sezono smo začeli preslabo, prelahko smo izgubljali točke in se nismo uspeli pobrati. Ambicije in želje ostajajo ter se prenašajo v novo sezono. Tedaj bo ekipa s priključkom nekaterih kadetinj še boljša,” se je v pogled ozrla Anisa.

V mariborskem Taboru sicer ostajajo optimisti, za konec doda Anisa: “Mislim, da si lahko z dobrim delom v nekaj naslednjih sezonah priborimo tudi kvalifikacije za ligo prvakinj.”

FOTO: BRous in osebni arhiv