Ajdovke na novi zelenici, Luka Kompara vesel pridobitve

Ajdovke so v minulem tednu prekinile zimski premor. Hčere burje so preizkusile novo igrišče v Športnem centru Police, ki se po prenovi konec minulega leta ponaša z najnovejšo generacijo umetne travnate površine.

Prav z zadnjo pridobitvijo smo pričeli daljši telefonski pogovor z ajdovskim trenerjem Luko Komparo. “Zamenjava je bila že nujna, saj je bila prejšnja umetna trava zelo dotrajana. Spomnim se, da sem bil še član kadetske selekcije, morda pa še mlajši, ko so položili to površino. Čez njo je šlo veliko generacij in to se je poznalo na dotrajanosti. To je pomenilo večje možnosti za poškodbe, zato se iz tega vidika vsi zelo veselimo prenovljenega igrišča. Verjamem, da bomo zmanjšali število poškodb. Upam pa, da bo to vidno tudi pri napredku na tehničnem področju. Kar se tega tiče, z optimizmom zremo v prihodnost,” je za Žensko ligo uvodoma dejal strateg Ajdovk.

Primorke so hitro po novoletnih praznikih zavihale rokave in pričele treninge. Kompara priznava, da letošnjih priprav ni moč primerjati s prejšnjimi: “Glede na trenutno situacijo so letošnje priprave specifične. Za vsako sprejeto odločitvijo tiči nekaj strahu, kaj pa če… To se pozna pri načrtovanju in samem delu. Vse je potrebno podrediti temu, da smo družbeno odgovorni, pa tudi do sebe in bližnjih. Pri nekaterih dekletih je še vedno prisotnega nekaj strahu, težje hodijo na treningi in to je potrebno vzeti v zakup. Razumem situacijo, zato ne morem zahtevati popolne prisotnosti. Mislim, da se bodo posledice epidemije na tem področju poznale še nekaj časa. Žal je tako, da nas neviden strah še nekoliko hromi.”

Spadajo v privilegirano skupino

Mladi trener ob tem spomni, da organizirana vadba v času omejitev, ki so posledica omejitev zaradi epidemije koronavirusa, ni nekaj samoumevnega. “Trenutno spadamo med privilegirane skupine v državi. Nikoli si nisem predstavljal, da bo športno udejstvovanje postalo privilegij. Grozno je, ko pomisliš, da spadaš med redke, ki se lahko organizirano ukvarjajo s športom. To praktično na vsakem treningu povem tudi dekletom, naj skušajo izkoristiti možnost, ki jo imajo v tem času. Tega trenutno ne moremo vzeti kot nekaj samoumevnega, saj je veliko takšnih, ki se ne smejo udejstvovati v športu. Mislim, da to pozitivno vpliva na dekleta,” poudarja Primorec.

Ajdovščina je jesen zaključila brez osvojene točke, a je potrebno dodati, da praktično niso odigrale tekme v popolni zasedbi. “Želja celotnega kluba, predvsem pa tistih, ki delamo v ženskem nogometu, je, da ustvarimo bazo igralk, ki bodo z glavo toliko pri stvari, da jim bo vse to, za kar delamo vsi skupaj, postalo življenjski standard. Nogomet je trenutno za večino igralk še vedno postranska stvar, lahko bi rekli hobi. Normalno je, da pridejo poškodbe in druge obveznosti, vedno pa se je potrebno odločiti, čemu dati prednost. Ko prednost pred nogometom dobijo druge stvari, je pričakovano, da med sezono še hitreje pride do osipa. To razumem, saj naše igralke niso profesionalke, pravzaprav si s prihodom na treninge delajo stroške,” pravi Kompara.

Želijo si zadržati najbolj nadarjene igralke

Ženski nogomet v Sloveniji glede na situacijo še vedno bazira predvsem na entuziazmu. S tem se strinja tudi tridesetletnik: “Še vedno je veliko odvisno od želje igralk. To se ob vseh poškodbah in obveznosti pozna tudi pri prisotnosti na treningih in tekmah. Ob začetku sezone lahko imamo seznam več kot dvajsetih igralk, tekom sezone pa se lahko zgodi, da s težavo naberemo dovolj igralk za tekmo. To je posledica tega, da smo klub entuziastov, tako v vodstvu kot pri igralskem kadru. Realnost je takšna, da na tem bazira praktično celotna liga. Sami veste, kakšna je trenutna realnost. Če se bo na tem področju kaj popravilo, imamo precej rezerv, če ne, pa se lahko na žalost ponavljajo znani scenariji.”

Ajdovščina ostaja klub, v katerem ni veliko deklet iz drugega okolja. “Vselej smo se zanašali na naše mlade igralke. Na Primorskem smo edini klub, ki že nekaj let načrtno dela z dekleti. Zavedamo se, da imamo možnost razvijati igralke in si z njimi pomagati tudi v članski konkurenci vsaj do pričetka študija. Tako z igralkami iz lastne šole kot iz okoliških klubov, kot je Gaja Bizjak, ki je zrasla v Biljah. Po pričetku študija se nato že pojavi vprašanje, če jih bomo uspeli obdržati in jih še naprej razvijati v domačem okolju,” pravi Kompara ter spomni na reprezentantki Zalo Kuštrin in Izabelo Križaj, ki so ju ambicije popeljale v druge klube.

Nogometna realnost, tako pri nas kot širom Evrope, je takšna, da večji klubi najbolj talentirane igralke zvabijo pod svoje okrilje. Čeprav bi si želel drugačnega scenarija, se tega zaveda tudi naš sogovornik: “Največja motivacija je delati z mladimi dekleti, saj so najbolj zagnana in pridno trenirajo. Vprašanje pa je, za koga jih razvijamo, zase ali za druge. Najbolj pomembno je, da jih razvijamo za njih same in za dobro slovenskega nogometa. Bi pa bilo lepo, če bi lahko tudi v prihodnosti računali na njih. Če to ne bo mogoče, se trudimo, da damo vsaki igralk največ, kar je možno, dokler imamo to možnost.”

Liga je izredno mlada

Boljši rezultati bi morda zadržal katero od igralk, z njihovo pomočjo pa bi lažje posegali po boljših rezultatih. Na papirju gre za enostaven recept, ki pa ga je precej težje pretvoriti v prakso. “Res je, to je začaran krog. Dekletom večkrat povem, da jih občudujem, včasih pa se čudim tudi samemu sebi, pa naj to ne zveni narobe. Dolgo se nisem obremenjeval z rezultati, enkrat pa prideš do točke, ko se zaveš, da se brez rezultata ni moč razvijati. To je tisto, kar nam manjka. Vsi si želimo, da se ta krivulja obrne, z dvigom rezultatov pa bi se celotna zgodba obrnila v pozitivno smer in bi lažje zadržali najperspektivnejše igralke. Pot do tega ni lahka, poklopiti se mora veliko stvari, kar se nam še ni,” je jasen nekdanji nogometaš Primorja in okoliških klubov, ki danes v matičnem klubu skrbi tudi za eno od mlajših fantovskih selekcij, ob tem pa je tudi gonilna sila ajdovskega četrtoligaša Boreas.

Trener rdeče-črnih ob tem opozarja tudi na povprečno starost lige. Izkušenih igralk je izjemno malo, najmlajša dekleta pa v članski ligi debitirajo že ob prvi priložnosti. Kompara se zaveda tako pozitivnih kot negativnih vidikov tega početja: “Že prej smo se dotaknili mlajših igralk, mislim, da na njih prehitro naložimo prevelik pritisk. Glede na kakovost naše ekipe spadajo med boljše igralke in če hočemo dati priložnost najboljšim, je to pot, po kateri gremo. Zdi se mi, da je naša liga premlada, povprečna starost lige je izjemno nizka. Dobro je, da mlade igralke dobijo priložnost na visokem nivoju, se pa lahko vprašamo, če je dobro, da so že pri tako mladih letih pod takšnim pritiskom. Dvomim pa, da se kdo vpraša, kako to vpliva na igralke, ki še niso sposobne igrati na tem nivoju. Takšnih igralk imamo malo morje. Težko jih je motivirati in jih prepričati, da bi nadaljevale nogometno pot.”

Rezerve v fizični pripravljenosti

Ajdovke so bile jeseni nekajkrat blizu uspeha. V Radomljah so ob polčasu zaostajale le za zadetek, na domačem igrišču so se dobro upirale Cerkljam in Mariboru. Nasprotnice so tehtnico v svojo korist praviloma prevesile v zadnji tretjini srečanja. “Fizična pripravljenost je osnova, brez tega ni moč zdržati vseh naporov. Imeli smo nekaj tekem, na katerih smo v obdobju pol ure ali polčasa pokazali dobro podobo, nam je pa nekaj zmanjkalo v trenutkih, ko bi morali dvigniti nivo. Izboljšati moramo osnovo, torej fizično pripravljenost. Imamo nekaj igralk, ki lahko tečejo vseh devetdeset minut, a je nogomet ekipni šport in na takšnem nivoju mora biti celotna ekipa,” osrednje pomanjkljivosti ne skriva Kompara.

Tudi recept za napredek je na prvi pogled enostaven. “Da bi lahko imeli za enajsterico ali več enakovrednih igralk, bi morala biti udeležba na treningih precej bolj redna in številčnejša. Glede na trenutno situacijo pa je težko pričakovati, da bi celotno ekipo obdržali na istem nivoju. Mora pa to biti motivacija za vse igralke, saj lahko zgolj tako dvignemo raven rezultatov. Izostanki se hitro poznajo na fizični pripravljenosti, da o taktični in tehnični podkovanosti niti ne govorimo. Vemo, koliko ur vadbe je potrebno nameniti za osvajanje avtomatizmov. Ne iščem izgovorov, saj je to del mojega vsakdana. S tem delam in to sem sprejel že precej časa nazaj, je pa to področje, ki ga moramo popraviti. Ne zgolj iz rezultatskih razlogov.”

Za konec pogovora smo Lokavčana povprašali še o ciljih in pričakovanjih v letošnjem letu. “Prva želja je, da se vse skupaj zažene v ustaljeni ritem. Gledam malce širše, da se svet vrne na nivo, ko bodo ljudje videli svetlo prihodnost. Mislim, da nam to trenutno najbolj manjka. Verjamem, da se bo vse skupaj premaknilo na bolje, a je potrebno delati. Kar se tiče pa Ajdovščine, upam, da bomo čimbolje izkoristili pripravljalno obdobje. Smo edina selekcija ND Primorja, ki ima možnost trenira. Imamo vse pogoje, da lahko dobro treniramo, najbolj pa si želim, da bi se igralke redno udeleževale treningov in pripravljalnih tekem. Tako bi bile dobro pripravljene na nadaljevanje sezone,” upa ajdovski strateg.

“Verjamem, da se lahko krivulja rezultatov in pogleda na našo sredino obrne v pozitivno smer. Je pa za to potrebno veliko dela. Ostajam optimist, a sem tudi realen in se zavedam, da besede brez dela ne dajo rezultatov,” je zaključil Luka Kompara.

FOTO: Dekleta ND Primorje Ajdovščina